B. D. G.

B. D. G.

Spomini na miklavževo. Pričakovanja polne otroške oči so komajda pričakale jutro, da so videle, kaj jim je sv. Miklavž ponoči dal na krožnik, v nogavico, čevelj ali škrnicelj. Po drugi strani pa - strah. Ko so zunaj zarožljale verige in se je prikazal sveti mož, za njim pa še obvezen peklenšček z rdečim jezikom, tudi goreča molitev ni pomagala. Mnogokrat je bilo joka toliko, da se je moral Miklavž skupaj s hudičevim sopotnikom hitro pobrati iz hiše.

»Za Miklavža so mame v nogavice, krožnike, čevlje ali v škatle, ki so jih same naredile, nastavile suhe slive, jabolka in hruške, morda piškote ali kakšen bombon, na vrh pa parklja, ki so ga spekle skrivaj in je imel za oči in gumbe fižolčke. Za tiste, ki so med letom kaj ušpičili, so priložile pred sladkarije 'svarilna' darila: repo, korenje in še šibo. Preden so šli otroci spat, so morali moliti: 'Ljubi sveti Nikolaj, prinesi mi kaj …«  pripoveduje Ivanka Počkar, etnologinja v Posavskem muzeju Brežice.

Kot pravi, so se na posavskem podeželju in mestih med obema vojnama za miklavževo le redko obdarovali, so pa v sokolskem domu v Brežicah prirejali javna miklavževanja z obiskom Miklavža in parklja. Kot se še spominjajo nekateri Brežičani, jim je bilo posebej všeč, da so dobili vsi enaka darila.

Oblekle so se kar mame

Počkarjevo je zelo presenetila skrbnost mater, ki so se po drugi svetovni vojni kar same oblekle v Miklavža, dobile zraven še koga za parklja, in šle k sosedovim otrokom. »Za obleko so si pripele kar najlonske zavese, si iz preje naredile brado in iz papirja škofovsko kapo. Po drugi vojni so starši za darila kupili predvsem stvari, ki so jih otroci potrebovali: puloverje, barvice, radirke in dodali še pečenega parklja.«

Po drugi vojni se je miklavževanje odvijalo v cerkvi, danes pa se je marsikje preselilo na ulice in se s tremi dobrimi možmi raztegnilo na cel mesec. »A se pri nas nikoli prej niso oblačili v Božička, ki je izmišljeno bitje, enako kot dedek Mraz,« razmišlja o potrošništvu in praznovanju sogovornica.

Odneslo cerkev in vas

Sv. Nikolaju je v Sloveniji posvečenih kar 116 cerkva, med njimi tudi tri stolnice (npr. v Novem mestu), in je s tem na drugem mestu med svetniki pri nas, spomni Počkarjeva. Dodaja, da Nikolaj velja za najbolj usmiljenega med svetniki. Domnevajo, da je umrl 6. decembra, upodabljajo pa ga s škofovsko kapo, palico, tremi jabolki in tremi otroki.

»Cerkve sv. Nikolaja, zaščitnika brodarjev, čolnarjev in splavarjev, pogosto najdemo ob pomembnih pomorskih in tudi rečnih plovnih poteh, tudi ob Savi,« pravi Počkarjeva in spomni še na videmsko skalo sredi savske struge pri Krškem, na kateri je bila vklesana podoba sv. Miklavža, ki pa je nedavno, v pripravah za izgradnjo HE Krško, izginila.

Tudi na Brežiškem je zapisana zanimiva zgodba, povezana s cerkvijo sv. Nikolaja v naselju Zasavje, ki je ležalo na desnem bregu reke Save, severno od Krške vasi in jugovzhodno od Dolenjih Skopic. Leta 1781 je ob veliki poplavi Sava spremenila strugo in odnesla skoraj celo vas (14 hiš) in tudi cerkev. Vaščani so se nato postopoma v 19. stoletju preselili v Krško vas, kot nam je na osnovi zapisov Jožeta Škofljanca o brežiškem frančiškanskem samostanu povedala Počkarjeva.

"V grob me boste spravili"

Počkarjeva je v letu 1989 predlagala predstavitev miklavževega v mesečnih vitrinah Posavskega muzeja Brežice v starem mestnem jedru, čeprav se kot verski praznik tedaj še ni pojavljalo v javnosti. »Tedanji ravnatelj Marjan Gregorič mi je dejal: 'Ivanka, vi me boste v grob spravili!' Vseeno je pristal, bil je pokončen in je stal za to nalogo,« se spominja Počkarjeva.

V eno izložbeno okno nekdanje Agrarie so postavili Miklavža z angelom in hudičem, v drugo pa leseni kip sv. Nikolaja iz Posavskega muzeja, predmete, ki so jih včasih darovali za Miklavža, velikega parklja, ki so ga spekli v zasebni pekarni, ter cekar, burkle in smrečje.

»Ljudje so bili navdušeni, čudili so se, postajali ob izložbah, se pogovarjali in obujali spomine. Nekateri so se tudi zgražali, a smo vseeno takoj zatem pripravili še božično vitrino s smrekovimi vejicami, za katere smo dali izdelati tradicionalne okraske: bombončke zavite v krep papir, domače piškote, verigo iz slamic in rdečih plodov ter papirnate angelčke,« se tistih časov, ko smo iz spominov vlekli stare običaje, navlaka potrošniškega sveta pa še ni vdrla v naše domove, spominja etnologinja Ivanka Počkar.

Breda Dušič Gornik

Članek je objavljen v Živi, ki je priložena novemu Dolenjskemu listu.  V Živi preberite še:

Šola zdravja tudi v naših krajih / Ne jutri, danes je lahko nov začetek

Socialna delavka Marica Balkovec / 52-letna babica na pripravništvu

Marjan Atnak, naravoslovni fotograf / Naše živali nas imajo zelo slabo zapisane

V zgodovinskem arhivu / Po spričevalo, ki ga starši niso želeli pokazati

Dijana Matković, pisateljica / To, na pravem mestu sem

Živa Falkner, teniška igralka / Tenis je Živin način življenja

Dona Gomilšek, borka za pravice živali / Pes je v resnici njen najboljši prijatelj

Petra Kraševec, prostovoljka / Na Malaviju gradila hišo za ravnatelja

Dacia logan MCV / Zelo velik prtljažnik, nizka cena

Američan v slovenskih gorah / Od Mt. Whitneya do Kugyjeve police

Pečemo z bralko Heleno Jakše / Med prazniki mora zadišati po piškotih

Jure Pečjak, vodja ansambla Krjavelj / Najraje ima glasbo in motokros

Za zdravje / Sladkorna bolezen - epidemija 21. stoletja

Pikijev kotiček / Mačja kuga

Družinski kotiček / Soočanje z disleksijo skozi oči dislektika

Vrtnarski kotiček / Palme nas spominjajo na dopust

Berite z nami / Stoletje Borisa Pahorja

Za vsako bolezen rožca ... / Gomoljasti komarček - hranljiva in zdravilna čebulica

Moda / Kučma, visoki škornji in še kaj vmes