Jazzinty abonma 2010 uspešno pod streho
Z včerajšnjim dvournim nastopom ljubljanske zasedbe Fake Orchestra v atriju kluba so prireditelji iz zavoda LokalPatriot zaključili niz koncertov Jazzinty abonmaja 2010, v sklopu katerega so pripravili sedem nastopov slovenskih in hrvaških zasedb. Sklop so tudi letos oblikovali v soglasju z vodilom Vzhod sreča zahod in tako v Novo mesto pripeljali tri hrvaške in štiri slovenske nekoliko mednarodno obarvane zasedbe.
Kot smo zapisali v napovedi abonmaja, smo večino teh v Novem mestu v preteklih letih slišali vsaj enkrat, ponovimo pa lahko tudi ugotovitev, da se je program zdel kot ponavljanje slišanega oziroma kot izbor najboljšega minulih let.
Razen intimnejšega nastopa tria hrvaškega pianista Matije Dedića, ki smo ga pred leti v Novem mestu slišali kot člana zasedbe Boilers, ni abonma prinesel ničesar novega, kaj šele raziskovalnega ali presenetljivega. Edino, kar so sicer kakovostne zasedbe imele pokazati novega, sta bila razvoj ali nazadovanje.
S slednjim lahko označimo začetni nastop hrvaške skupine Cubismo, ki se je tokrat lotila latin jazza, pristala pa v preigravanju prežvečenih uspešnic salse.
Vtis po njej je v februarju popravil elektronsko nastrojeni kvintet Roberta Jukiča, ki je predstavil za omenjenega basista nov pristop, kar pa ne moremo ugotoviti za nedomiselno dolgočasnega v skupini gostujočega pevca Milesa Griffitha.
V marcu je na oder LokalPatriota stopil rovinjski kvartet Combinate, katerega zastarela japijska jazzovska fuzija je večji del občinstva navdušila, s tem da skupina kaj več od preigravanja fraz ni pokazala.
Dosti ustvarjalneje je izpadel aprilski nastop Jani Moder 4teta in za njim v tem mesecu še nastop domačina, saksofonista Igorja Lumperta, ki se je predstavil z izvrstnima kolegoma, predvsem eksplozivnim bobnarjem Nasheetom Waitsom in kontrabasistom Chrisem Tordinijem.
V maju je nato Matija Dedić očaral z izvirno začinjeno fuzijo, abonma pa je zaključil kot vedno svetovljanski Fake Orchestra.
Seštevek zapisanega je pretežno pohvalen, a vendar se po desetletju Jazzinty abonmaja njegova usmerjenost še vedno zdi negotova, tipajoča in premalo zvedava. Hkrati je potrebno pohvaliti zanesenjaški boj prirediteljev in pograjati novomeško nestanovitno občinstvo.
