I. V.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Borštnikovo srečanje je najpomembnejši festival poklicnih gledališč v Sloveniji. Vsako leto v okviru festivala podelijo nagrado za življenjsko delo Borštnikov prstan in nagrade za najboljšo predstavo, režijo, igralske, glasbene in druge umetniške dosežke. Med druge umetniške dosežke na primer sodi tudi koreografija oziroma odrski gib, kot je nagrado žirija poimenovala letos. Dobil jo je novomeški plesalec in koreograf Gregor Luštek.

Gregorja Luštka oziroma njegovo odlično delo je žirija opazila v uprizoritvi drame Kralj Lear v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana.

»Gregor Luštek ključ gibalnega jezika išče v priklonih in klečeplazenju, pri tem s preprostimi, ponavljajočimi se gestami ustvarja močno atmosfero ter razkriva družbeno hierarhijo, njene premike, padce in vzpone. Z natančno odmerjenimi gibalnimi intervencijami odrski gib postane pomemben nosilec pomena, ki poglablja razmerja med dramskimi osebami in učinkovito podpira osrednje tematske poudarke uprizoritve. V dialogu s scenografijo ustvarja celovito odrsko govorico, v kateri gibanje organsko izhaja iz prostora in ga hkrati soustvarja,« je žirija zapisala v obrazložitvi nagrade.

Gregor Luštek je plesalec in koreograf sodobnega plesa. V ples je zašel precej po naključju. Najprej se je podil za rokometno žogo, o tekmi, na kateri je dosegel 21 od 28 golov svojega moštva, so pisale celo Sportske novosti. Potem pa se je vpisal v plesno šolo Borisa Vovka. Pa ne toliko zaradi plesa. »Bolj zaradi čednih deklet, ki jih tam ni manjkalo,« je nekoč ob neki priložnosti iskreno priznal.

I. V.

Ženska ali žoga v rokah?

Nekaj časa je tekmoval v latinskoameriških in standardnih plesih. Ugotovil je, kot je nekoč dejal v nekem intervjuju, da je lepše držati v rokah žensko kot žogo. Ko je novomeški moški rokomet usahnil, se je še bolj predal plesu. Navduševala ga je dinamika, predal se je ritmu, potem pa ga je Boštjan Pavček povabil v plesno društvo Terpsihora, ki je gojilo tudi sodobni ples, in njegova usoda je bila zapečatena.

Čeprav velja, da plesalci in koreografi takrat, ko se delijo takšne in drugačne nagrade, pogosto ostanejo neopaženi, se to zadnje čase očitno izboljšuje. Letos je Prešernovo nagrado za življenjsko delo, najvišjo nagrado na področju kulture pri nas, prejela plesalka in koreografinja Mateja Bučar, Kostanjevičanka, ki je, mimogrede, tako kot Gregor Luštek, ki ni ostal spregledan na Borštnikovem srečanju, rojena v Novem mestu. Pa kraj rojstva ni edina stvar, ki ju povezuje. Raziskovanje giba je nedvomno področje, ki se mu oba posvečata že vse življenje.

#33 PODKAST DOLENJSKI LIST

Mateja Bučar, Prešernova nagrajenka: Estetika brez etike ne obstaja

Ob zadnji nagradi, ki je Gregor ni prišel prevzet osebno, saj je bil ta čas z družino na morju, je v smehu pripomnil: »No, zdaj imam pa vse nagrade, ki se jih da dobiti. Razen Prešernove za življenjsko delo in Borštnikovega prstana, za kateri sem pa še premlad.« Tudi nagrado Prešernovega sklada, ki sta jo pred leti dobila s someščanko Rosano Hribar, Gregorjevo dolgoletno plesno in dlje časa tudi življenjsko partnerico, za plesno stvaritev Duet 014 ter za umetniško zasnovo in izvedbo plesnega projekta Korak v dvoje po Pii in Pinu, ima v svojih vitrinah, pa tudi marsikatero mednarodno priznanje.

Od Drame in Opere do APT

Kot plesalec in kot koreograf je sodeloval z vsemi pomembnejšimi slovenskimi gledališči, tudi z ljubljansko Opero in Dramo, mariborsko Dramo pa Plesnim teatrom Ljubljana, Slovenskim mladinskim gledališčem in ne nazadnje z novomeškim Anton Podbevšek Teatrom. Tudi v filmu se je preizkusil, v Vampirju z Gorjancev Vincija Vogua Anžlovarja in Za konec časa Eme Kugler, pa tudi v kakšnem reklamnem spotu smo ga lahko videli.

Kadar kot koreograf dela v gledališču, kot je bilo tudi tokrat v predstavi Kralj Lear v ljubljanski Drami, pravi, da po navadi skrbi, da ni koreografije. Kar je težko razumeti, a očitno deluje, če ti za to namenijo Borštnikovo nagrado. Študiral je na Fakulteti za šport, kjer se je podrobneje seznanil z anatomijo in fiziologijo človeškega telesa, pa tudi s psihologijo, kar mu kot plesalcu in koreografu marsikdaj precej pomaga. Poseben poudarek tudi pri plesu daje psihosomatiki, povezavi telesnega giba z duševnostjo. 

Psihosomatika

»Prvi, ki se je pri nas s tem zelo resno ukvarjal, je bil smučar Rok Petrović. Takrat so ga vsi čudno gledali. V svoj trening je vključeval jogo in meditacijo. Če želimo priti do nekega gibanja, je treba včasih celico, mišično in živčno, resetirati, povrniti na tovarniško nastavitev in gibanje zgraditi na novo.

Kako nastaja gibanje, preučujem pri hčerkah, ki sta stari leto in pol in štiri leta. Študiral sem, kako sta osvajali prve gibe, kako sta ‘kravce pasli’, se plazili in delali prve korake, in se pri tem veliko naučil.

Marsikaj, kar bi moral vedeti že prej, sem se naučil šele pri štiridesetih letih, ko sem bil na Kitajskem. Da vse temelji na trebušni preponi in medeničnem dnu. Dihanje!« o svojem raziskovanju in pomembnih spoznanjih pripoveduje Gregor Luštek in dodaja, da je prišel čas, »ko ni več pomembno koreografiranje in režiranje, ampak ustvarjanje atmosfere in razmer, da se med nami nekaj zgodi, pa naj bo to na odru ali v življenju«.

»Strinjam se, da moramo imeti zakone in pravila, a moraš obenem biti kot otrok, delati ti mora domišljija, biti moraš odprt, domišljija pa mora delati z roko v roki s stvarnim svetom. Otroci imajo to v sebi, potem pa odrasli to v njih zatremo,« Gregor Luštek pojasnjuje načela svojega umetniškega ustvarjanja.