J. A.

J. A.

Sašo Luzar iz Šentjerneja ima cerebralno paralizo, do katere je prišlo zaradi pomanjkanja kisika ob rojstvu. 24-letnik kljub vsem težavam, ki ga spremljajo zaradi tega, ostaja optimist, najbolj pa si želi postati neodvisen.

S staršema živi v Šentjerneju, v 2. nadstropju enega od tamkajšnjih blokov, ki so jih zgradili konec 70. let prejšnjega stoletja. V njem ni dvigala, kar Sašu najbolj greni življenje. »Včasih sem še šel po stopnicah peš, z bolečinami sem se prebijal, seveda sem moral imeti oporo na obeh straneh. Zdaj po nogah ne gre več, popolnoma sem odvisen od invalidskega vozička.«

Za njim je težka ortopedska operacija, njegova šesta. »Še vedno sem nemočen, mami skrbi zame. Brez nje se ne morem niti obrniti ponoči ali se s postelje povzpeti na invalidski voziček.« Priti od stanovanja do dvorišča je zanj podvig, saj ga morajo po stopnicah nesti.

Pred diplomo

»Včasih je zelo zoprno, ko si odvisen od drugih, deloma sem se že navadil, si pa res želim, da bi bil samostojen vsaj doma. Tako pa je vedno treba nekoga iskati, ki mi bo pomagal.«

Načrtuje, da bo jeseni zaključil študij na višji elektro šoli v Novem mestu, kjer mu na smeri elektronika manjkajo še štirje izpiti in diploma. »Seveda je moj cilj najti zaposlitev, a vem, da ne bo lahko, še taki, ki niso na vozičku ne dobijo službe, kaj šele jaz.«

Ljudje, ki niso v njegovi koži težko razumejo težave, s katerimi se spopada. Če si njegovi vrstniki avtomobil lahko kupijo za nekaj sto evrov, ga on ne more; potrebuje avto, v katerem bo dovolj prostora za voziček, biti mora avtomatik in še predelati ga je treba, da ga bo lahko upravljal ročno. »Nimam izpita za avto, to je še ena moja goreča želja.«

Ker njegova starša nista premožna, oče je invalidsko upokojen, mama brezposelna, in ima njihovo tričlansko gospodinjstvo na mesec le okoli 500 evrov prihodkov, ve, da brez pomoči drugih dvigala še dolgo ne bo imel. »Dvigalo je dolgoročni cilj, bi pa za kakšnih 4 tisoč evrov verjetno lahko kupil stopniščni vzpenjalnik. Gre za nekakšno gosenico, ki se jo pripne na voziček,« pojasni.

Pomagajmo mu

Da bi Sašo čim prej lahko sam premagoval stopnice, po številnih krajih zbirajo zamaške, zanj je Škofijska Karitas Novo mesto (Smrečnikova ulica 60, 8000 Novo mesto) odprla poseben račun (TRR (NLB): 02970-0256347885, SKLIC: 992).

Na pomoč so mu priskočili tudi v Leo klubu Novo mesto, ki to nedeljo v sodelovanju z Lions klubom Novo mesto že peto leto zapored organizirajo dobrodelni Leo tek. Ta bo v novomeškem športnorekreacijskem centru Portoval, tekači se bodo preizkusili na teku na 5 ali 7 km, otroci pa na 300 in 800 m. Ob prijavi na tek bodo zbirali prostovoljne prispevke za Sašovo neodvisnost – nakup stopniščnega vzpenjalnika.