##IMAGE-3744625##

Hoteli so ga prevzgojiti, zato so ga tepli, poniževali in mu celo zažgali zadnjico – Dva od peterice obtoženih že priznala krivdo – Supančič jim je odpustil in bi rad, da se postopek proti njegovim mučiteljem konča

Čeprav nekateri slovenske zapore primerjajo z malo bolj preprostimi hoteli, zaporniško kazen pa kar s počitnicami, je bivanje za zapahi vse prej kot prijetno. Tako vsaj kaže zgodba obsojenega morilca Roberta Supančiča iz Zgornje Kungote, ki 28-letno zaporno kazen prestaja v našem največjem zaporu na Dobu.

Robert Supančič je stolpce črne kronike polnil v letu 2015, ko je zoper njega teklo sojenje zaradi grozovitega umora svojega očeta, ki ga je zagrešil decembra 2014. Enajst let prej je umoril tudi svojo mamo. Po prvem dejanju jo je zaradi duševne bolezni odnesel z nizko kaznijo oziroma z obveznim zdravljenjem, v drugem primeru pa sodišče ni bilo več tako milo.

Na razvpitega morilca so kmalu po prihodu na Dob postali pozorni tudi nekateri sojetniki. Kot je prejšnji teden na sojenju na Okrajnem sodišču v Trebnjem pripovedoval Supančič, je med sprehodi v strogo varovanem 1. oddelku spoznal Denisa Škera, Miloša Stojanovića in Sama Hovnika. Ti so mu predlagali, naj se iz svoje samske sobe preseli v njihovo skupno sobo. »Pogovarjali smo se, igrali družabne igre. Sprva je bilo vse v redu,« se spominja Supančič. Psiholog mu je selitev sicer odsvetoval, a je Supančič vztrajal in avgusta 2017 je res dosegel premestitev v sobo, v kateri je bil poleg omenjene trojice nekaj časa nastanjen še Novomeščan Jaka Prešeren, kasneje pa je namesto njega prišel Aleksander Mariček.

A že po nekaj dneh bivanja v skupni sobi se je življenje Supančiča spremenilo v pravi pekel. »Zastavljali so mi neprijetna vprašanja o kaznivem dejanju, hoteli so, da povem, da sem umor načrtoval,« je na sodišču pripovedoval Supančič. Padali so udarci, deležen je bil poniževanja, bedeti je moral pozno v noč, čeprav jemlje tablete in je postal zvečer zelo zaspan.

»Hoteli so me prevzgojiti. Dobival sem udarce v trebuh, rebra, moda. To sem tiho trpel in skrival pred pazniki. Vse skupaj sem razumel kot preizkušnjo,« je sodnici Tadeji Predanič pripovedoval Supančič. A trpinčenje je kar trajalo in se še stopnjevalo. Nekega dne naj bi mu Hovnik in Prešern okoli vratu zavezala rjuho in ga obesila na rešetke okna v kadilnici. »Rjuha se je od teže sicer kmalu razvezala a ob padcu sem za nekaj sekund izgubil zavest,« se spominja Supančič.

Ko je po skoraj treh mesecih trpinčenja 1. novembra 2017 paznikom le povedal, kaj se dogaja, je imel za sabo že pravo kalvarijo. Kot je dejal, so zaporniki od njega zahtevali, da spi v kadilnici pri odprtem oknu brez odeje. Čistiti je moral sobo in kopalnico, prati nogavice nekaterim sojetnikom in jih masirati. Največ »domišljije« naj bi pri izživljanju pokazal Stojanović, ki je od Supančiča tudi zahteval, naj ga kliče »gazda moj«. Tuširati se je moral z mrzlo vodo, usta pa si je moral izpirati s sredstvom za pomivanje posode. Od njega naj bi zahtevali, da gre na vse štiri in laja kot pes ter je čips s tal. Včasih so od njega zahtevali zdravila, ki jih je dobil od zdravnika, spet drugič je moral različne zdrobljene tablete »snifati« skozi nos.

Ko je moral nekoč spet na vse štiri, so mu ukazali, naj se sleče. Škero naj bi mu potem z vžigalnikom krožil v bližini zadnjice, Marinček pa ga je nato skozi plamen poškropil z vnetljivim sprejem, da je dobil opekline.

Marinček in Hovnik, ki sta svojo kazen na Dobu medtem že prestala, sta kaznivo dejanje nasilništva priznala. Hovnik že pred časom in je dobil kazen šest mesecev zapora, Marinček pa na sojenju v petek, ko je svoje dejanje skesano in s solzami v očeh obžaloval in se Supančiču opravičil. Sodnica ga je nato na predlog tožilke Blanke Zdel Peterle obsodila na tri mesece zapora v preizkusni dobi petih let.

Stojanović, Škero in Prešern pa očitanega kaznivega dejanja ne priznavajo. Od trojice je v zaporu le še Stojanović, Škero je na prostosti dober mesec, Prešeren pa se je po prihodu iz zapora že zaposlil in si uredil življenje. Za Stojanovića in Škera je tožilka za primer priznanja zahtevala kazen osem mesecev zapora, za Prešerna pa pogojno petmesečno zaporno kazen.

Zanimivo, če bi vprašali Supančiča, bi jim sodišče očitana dejanja povsem odpustilo. »Kasneje so se mi opravičili. Nastopila je korona, nismo se več videli. Videl sem, da so se pokesali, da jim je žal, in tudi jaz sem jim odpustil. Kar so počeli, ni prav, a tudi sam sem počel slabe stvari. Umoril sem očeta, mamo, napadel sem soseda. Boljše je odpustiti, kot storiti zlo. Zakaj bi morali trpeti krivdo in kazen, ko pa so že tako težki časi. Nočem jim zagreniti življenja,« je sodnici pripovedoval Supančič, ki je tudi uradno odstopil od pregona zoper svoje mučitelje. A kot mu je pojasnila Predaničeva, gre za resno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, zato tožilstvo in sodišče ne moreta kar odstopiti predpisanih postopkov. Sojenje se bo torej nadaljevalo.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista