Lakirana solata je bila vsega kriva
Društvo Novo mesto je sinoči v Trdinovi čitalnici novomeške knjižnice Mirana Jarca pripravilo prvega v nizu pogovornih večerov in na njem tokratna sogovornika, ustanovitelja društva Evo Simič in Toneta Škerlja, razglasilo za častna člana.
Pisalo se je leto 1993, ko je med gospodinjami na Grmu in drugje v okolici novomeške tovarne avtomobilov naraščalo nezadovoljstvo zaradi pik laka, ki je uhajal iz bližnje lakirnice, na solati. Eva Simič, nekdanja profesorica angleščine na novomeški gimnaziji, je s svojim problemom obremenjevala sina Mitjo, ki ji je predlagal, naj se organizira, njen nekdanji gimnazijski sošolec Marjan Moškon pa ji je predlagal, naj ustanovi društvo za pravice Grmčanov ali nekaj podobnega. Simičeva se je tedaj obrnila na svoja nekdanja učenca in tedaj vneta ekologa Janeza Penco in Andreja Bartlja. Njena ideja je padla na plodna tla, krog pobudnikov pa se je tudi razširil, saj v Novem mestu niso imeli težav le Grmčani, ampak je bilo marsikaj narobe tudi drugje po mestu. Ko so končno prepričali uglednega novomeškega odvetnika Toneta Škerlja, ki je bil tudi Evin gimnazijski sošolec, da prevzame predsedovanje, je bilo društvo kmalu ustanovljeno.
V svoji skoraj četrtstoletni zgodovini je bilo Društvo Novo mesto marsikdaj trn v peti lokalnim oblastem, ki so marsikaj poskušale urediti predvsem v skladu z interesi nekaterih svojih posameznikov in lobijev. Med prvimi "uspehi" društva je tako preprečitev nadaljnje razprodaje območja gradu Grm in ustavitev širjenja avtomobilske tovarne na Grmu, rezervacija območja Drgančevja za bodočo novomeško univerzo in univerzitetni kampus, preprečitev gradnje "nebotičnika" na območju zdaj že podrte stavbe tako imenovane nove občine na Novem trgu ...
Žal pa so bila nekatera prizadevanja društva tudi jalova, tako na primer društvo ni moglo preprečiti gradnje tako imenovanega vagona v Kandiji, ki se je kasneje izkazal za zgrešeno investicijo, a bo, očitno, še dolgo kazil podobo Kandije in motil pogled na Breg. Prav tako so bila neuspešna prizadevanja društva za obnovo in oživitev Narodnega doma, kjer so člani društva na čelu s Tonetom Škerljem dosegli vsaj to, da se je uredilo lastništvo stavbe. Ta je po spletu okoliščin med lastninjenjem pristala v naročju novomeškega Cestnega podjetja (danes CGP), a ga je občina, potem ko so člani društva razkrili lastništvo, za katerega tako Cestno podjetje kot občina nista vedela, zamenjala za neka zemljišča.
"Mene je tedaj predvsem skrbel Narodni dom oziroma to, da smo ga pustili tako propadati, potem ko ga je zapustila JLA. Naše prizadevanje za obnovo Narodnega doma je bilo tudi jeziček na tehtnici, da so se za delovanje društva začeli zanimati tudi drugi meščani," je sinoči v pogovoru z Nino Štampohar v Trdinovi čitalnici, v katerem sta z Evo Simič obdelala vsa obdobja svojega življenja od otroštva pa do danes, povedal Tone Škerlj.
Eva Simič in Tone Škerlj, ki ju je ob razglasitvi za častna člana sedanji predsednik Društva Novo mesto Tomaž Golob predstavil kot mater in očeta društva, sta se med častnimi člani pridružila Leonu Štuklju, Vladimirju Bracu Mušiču in Bogdanu Osolniku.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
