Umrl je otrok, puščen v razgretem vozilu. Šestletnik med prebivanjem pri očetu pozitiven na kokain. Na šoli domnevni spolni napad na osnovnošolca. Ob koncu šolskega leta pogrešani najstniki. To so zgodbe, ko bi morali odrasli zastriči z ušesi. Pogosto se sprašujem, ali je odgovorno starševstvo izumrlo in ali odrasli ne znamo več ščititi otrok. Ne, pri večini to gotovo ne drži, se mi pa zdi, da smo včasih svoji odraslosti nedorasli. Nekateri starši razlagajo, da so prijatelji svojih otrok, hvalijo se, da jih njihovi otroci kličejo po imenu, ker sta oči in mami »moderna starša«. Nič narobe, če sta v tem odnosu jasno izražena avtoriteta in obojestransko zavedanje, da obstajajo meje pa tudi dolžnosti, pravice in odgovornosti, zaupanje in brezpogojna ljubezen. Kot starši smo gotovo delali nekaj prav, če nam najstnik zaupa. Takrat smo zmagovalci, saj otrok v vsakem trenutku ve, kje najde brezpogojno zavetje.

Ko se otrok v življenju počuti nekoristnega, je čas za alarm.

Mladih, ki se znajdejo na razpotju svojih odločitev, pa nimajo pomoči, je danes veliko preveč. Tudi takšnih, ki težje komunicirajo, sočutje in očesni stik pa sta jim tuja. Takšen otrok bo težo problema prelagal na »sajboenkratminilo«. In ko je teh »sajboenkratminilo« preveč, se mu svet sesuje, zaradi že tako slabe samopodobe in nerazumevanja teže problema pa lahko sprejme celo najbolj boleče odločitve. In takrat si starši zastavljamo vrsto prepoznih vprašanj.

Ko se otrok v življenju počuti nekoristnega, je čas za alarm. Starši, ki se jim v stiski s časom vedno mudi, raje vse naredijo sami, saj za učenje nimajo časa, še manj potrpežljivosti. »Bom jaz. Pusti to! Ti ne znaš!« In kje, predvsem pa kako naj se tak otrok nauči korakov za samostojno življenje?!

Koliko slabe volje je bilo v obdobju, ko me je mama učila pomivati posodo, skuhati prvo kosilo, ko me je oče naučil, kako se zamenja pregorela žarnica ali zategne razrahljana matica. Mama se je v smehu spoprijemala z razbitimi kozarci in krožniki, hitela po mazilo zaradi majhnih opeklin, ko sem se učila likati. Kot odgovorna starša sta me vztrajno učila, kaj pomeni pospravljena soba, kako se okopava krompir in kako pravilno zložiti drva, da se ne usujejo. Z leti so bila opravila zahtevnejša in hitreje opravljena. A do takrat – vsako delo je bilo nesmiselno, lotevala sem se ga z obilo slabe volje na začetku in zadovoljstva, ko je bilo opravljeno. Vedela sem, da bom šla lahko zvečer v disko, na veselico, s prijatelji. Prepogosto se dogaja, da danes sobo pospravi mama, posodo zloži v stroj mama, lika mama, mogoče oče odnese smeti v smetnjak ali pa posesa stanovanje. Kaj pa otrok? Dolgčas, en sam dolgčas! Redka družba mu je sosedov vrstnik, precej pogosteje računalnik. Ko se znajde v težavah, rešitev išče na Googlu ali YouTubu, saj oče in mama nimata časa za malenkosti, kot so na primer prve dlake pod nosom ali pa prvo razočaranje v ljubezni. Danes imajo otroci in mladi dostop do številnih informacij, a pogosto ne vedo, kaj bi z njimi počeli. Mi informacij nismo imeli toliko, a smo še kako razumeli, da je očetov ukaz sveta beseda, drobiž staršev pa le občasna nagrada za opravljeno delo. V vsem tem pa smo bili zvečer poljubljeni, čeprav smo čez dan kakšno ušpičili.

Le kje smo ga odrasli polomili, da so nekateri otroci postali žrtve lastnih staršev? Zakaj smo tako neodzivni pri zavedanju o problemu? Kaj se dogaja po šolah, na različnih centrih, ki so za to, da strokovno delujejo? Zakaj se zgodi, da se zaradi zaščite identitete otroka reševanja poznanih težav ne lotijo pravočasno in strokovno? Je res lažje problem pomesti pod preprogo in čakati na »sajboenkratminil«? Kot je starševstvo najodgovornejša in najzahtevnejša vloga, so tudi ustanove ustanovljene z namenom, da ob težavah, še preden se te razrastejo v problem, ravnajo takoj in samo v dobro otroka. Vsi se zavedamo, da je starševstvo ena najodgovornejših in najzahtevnejših nalog. Odrasli smo otroku dolžni omogočiti kar se da zdrav celosten razvoj, predvsem pa varnost in sprejetost. Otroci morajo biti ljubljeni in poljubljeni. Ne pričakujmo od njih preveč, upočasnimo tempo in jim dovolimo, da tudi sami sebe spoznavajo na svoj način. Vzgoja je zahtevna naloga, ki staršem poplača z največjo nagrado – zaupanjem. Ja, v teoriji nam je vse jasno. Pa tudi delujemo tako?

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista