M. S.

Malo Novomeščanov danes ve, da je nekoč v njihovem mestu dobrih sto let deloval kapucinski samostan, še manj pa, da so novomeški samostanski kronisti pustili za seboj izjemno dragoceno in unikatno rokopisno knjigo, samostansko kroniko, ki je napisana večinoma v latinskem, nekaj pa tudi v nemškem in italijanskem jeziku.

Kronika, ki jo danes hranijo v arhivu Slovenske kapucinske province v Ljubljani, opisuje zgodovino samostana od njegove ustanovitve leta 1658 do ukinitve v okviru jožefinskih reform leta 1786. Pričevanja o redovnem življenju tedanjih kapucinov dopolnjujejo zanimivi opisi dogodkov iz zgodovine Novega mesta in okolice. V kroniki ne manjka niti referenc na svetovno zgodovino, v ospredju so zlasti menjave na prestolu v osmanskem imperiju.

Zanimiv je tudi izčrpen opis gradnje in vzdrževanja samostanskega vodnjaka, katerega tloris v kvadratnem atriju je označen na današnjem Novem trgu, kjer je stal samostan. Z novomeškim samostanom so povezana tudi številna pomembna imena slovenske zgodovine, med drugim jezikoslovec Hipolit Novomeški (Janez Adam Geiger) ter pridigar in pisatelj Janez Svetokriški (Tobija Lionelli). Avtor tega članka za prihodnje leto pripravlja integralno znanstveno izdajo besedila kapucinske kronike, ki bo temeljno izhodišče za vse nadaljnje raziskave v zvezi s tem pomembnim, a pogosto spregledanim poglavjem novomeške zgodovine.