UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Toda svobode ne določa obrazložitev zakona, ampak to, kdo nadzira tok denarja in kdo izbira ljudi, ki odločajo. Pri obeh novelah pa ključni vzvodi ostajajo v rokah države.

Pri Zakonu o medijih je najzgovornejša beseda »lahko«. Država medijev ne bo več podpirala, ampak jih bo lahko podpirala. Predlog odpravlja zagotovljeno višino sredstev, pomoč digitalnemu prehodu pa iz obveznosti spreminja v možnost. Tudi večletna podpora digitalnemu prehodu ne bi bila več zakonsko zagotovljena, ampak bi bila odvisna od vsakokratne odločitve države. V jeziku oblasti je to prilagodljivost, v življenju uredništva pa negotovost: ali bo razpis, koliko denarja bo in kaj bo oblast tisto leto razglasila za javni interes.

To najbolj prizadene profesionalne medije z zaposlenimi novinarji, s stroški tiska in distribucije ter z odgovornostjo za vsako objavljeno besedo. Redakcije ni mogoče razvijati od razpisa do razpisa in novinarjev zaposlovati glede na razpoloženje proračuna. Predlog ukinja tudi podporo novim vsebinam in novinarskim orodjem, poudarja pa kulturne vsebine. Te so pomembne, vendar mediji niso podaljšek kulturne politike. Njihova temeljna naloga je nadzor oblasti – tudi kadar je za financerja neprijeten.

V predlogu novele zakona RTV Slovenija je manever še očitnejši. Državni organi naj bi se umaknili iz programskega sveta, kar oblast razglaša za depolitizacijo. Toda šest od sedmih članov nadzornega sveta bi imenovala vlada. Ta svet bo imel odločilno besedo pri denarju in izbiri generalnega direktorja. Politični vpliv torej ne izgine; samo preseli se iz programskega sveta v nadzornega.

Glas zaposlenih bi bil po novem šibkejši, kolektivno upravo bi zamenjal en sam direktor, zdajšnjim organom pa bi mandati predčasno prenehali. Vsaka oblast očitno verjame, da se neodvisnost začne z ljudmi, izbranimi po njenih pravilih.

V to zmedo prihaja še posvetovalni referendum. Enajstega oktobra nas bodo vprašali, ali naj se ukine obvezno plačevanje RTV-prispevka, čeprav predlog novele tega ne predvideva in tudi ne ponuja drugega trajnega vira financiranja. Volivce se sprašuje, ali bi odpravili zdajšnji vir denarja, ne pove pa se jim, kaj bi ga nadomestilo: proračun, nov davek ali manjši javni servis. Referendum je res posvetovalni, njegov politični učinek pa zato ne bo nič manjši.

Ukinitev položnice zveni privlačno. Toda ukinitev vira brez jasnega nadomestila ni reforma, ampak finančni skok v prazno. RTV, odvisna od dobre volje vlade in parlamentarne večine, ne bi bila svobodnejša, ampak še lažje obvladljiva.

Svobodni mediji niso tisti, ki jim oblast nakaže denar in izbere nadzornike. Svobodni so tisti, ki lahko oblast nadzorujejo tudi takrat, ko ji poročanje ni všeč, ne da bi se bali za svoj obstoj. Predloga te varnosti ne gradita.

To ni svoboda. To je svoboda po milosti vlade.