Sašo Švigelj

Ve se, kaj je pokojnina – človek jo zasluži s štirimi desetletji dela (po novem celo več), ko vplačuje v pokojninsko blagajno in potem na starost nazaj dobiva svoj vložek. Izjemne pokojnine, ki niso stvar vlaganja posameznika, pa pri nas že leta dobivajo vrhunski športniki in po novem naj bi jih še umetniki. Takšne poteze pri veliko državljanih upravičeno vbujajo nestrinjanje, jezo, nasprotovanje, čudenje.

To vendar niso pokojnine, to so dodatki. Kdor si zasluži nagrado, ki je običajno denarna, naj jo dobi. A zakaj k temu dodati še privilegirano pokojnino?

In če je že mogoče težko oporekati primerno izredno pokojnino posamezniku, ki je kot življenjsko delo veliko storil za slovenski narod, kar se je že dogajalo, razburja zlasti to, da naj bi bili teh privilegijev deležni posamezniki samo za enkratne dosežke.

Zakaj nekaterim vrhunskim športnikom plačujemo tak dodatek? Kaj trajnega dajo Slovencem, razen da ime Slovenije (včasih le za hip) ponesejo v svet in da povezujejo ljudi ob navijanju? Kaj za Slovence z dolgotrajnejše perspektive npr. pomeni, če so dali en koš ali gol več ali manj?

Sicer pa – zakaj takšna diskriminacija? Zakaj samo kulturniki in športniki? Kje so preostali zaslužni ljudje?

Mogoče bi morala izredna pokojnina pripadati preprosti kmečki ženski, ki je v težkih razmerah rodila, vzgojila in narodu dala npr. pet otrok, sposobnih delovnih ljudi, da danes iz njih raste nov slovenski rod? Ali kmetu, ki vse življenje gara od jutra do večera, obdeluje polja in travnike, ohranja kmetijo in urejeno slovensko krajino ter nam omogoča, da jemo doma pridelano slovensko hrano in da se lahko gremo turizem?

Si ne bi mogoče tak dosmrtni stalni dodatek k pokojnini zaslužil kak sposoben zdravnik specialist, npr. kardiolog ali kirurg, ki je v svoji delovni praksi na operacijski mizi rešil veliko življenj? Ali znanstvenik, ki je npr. iznašel ali pripomogel k izdelavi zdravila za kako hudo, neozdravljivo ali nalezljivo bolezen? Pa mogoče raziskovalec, čigar rešitve so npr. močno pripomogle za dobro človeštva, k zmanjšanju onesnaževanja okolja, itn.?

Zakaj pa ne dober učitelj ali vzgojitelj, ki je v svoji delovni dobi naučil in vzgojil številne generacije mladih in jim pomagal na poti odraščanja? Kaj pa uspešen podjetnik, ki daje kruh številnim delavcem ter zato vse dneve trdo dela in se trudi za prave poslovne poteze?

Rešitev je preprosta. Pokojnine naj bodo pokojnine, nagrade pa nagrade. Ne bi se jih smelo metati v isti koš. In predvsem – zakaj že naj bi privilegirane pokojnine prejemali samo športniki in kulturniki?