Osebni arhiv Janez Janša

Ko je tam nekje v osemdesetih letih zakon ukinil veter v laseh in motoristom predpisal obvezno čelado na glavi, je zakrožil vic o Ribničanih, ki so se problema čelade lotili eksperimentalno. Z vrha cerkvenega turna so vrgli čelado in volneno kapo. Čelada se je razbila, kapa pa je ostala cela. Logičen sklep je, da je volnena kapa varnejša od čelade. Tako deluje populizem. Ponuja na videz logične zaključke, ki pa ne držijo, a jim veliko ljudi nasede. Marsikdaj preveč.

»Dokler bo človek dihal zrak, in ne vode, kajakaštvo ne bo popolnoma varen šport,« je v svoji knjigi Varnost in reševanje na divjih vodah pred tridesetimi leti zapisal zdaj že pokojni Viktor Vest, med kajakaši znan kot Pik. In med 20. kajakaškim spustom po Krki je sedel na bregu nasproti Štupnikovega mlina v Zagradcu oziroma Fužini, opazoval udeležence spusta in štel, koliko jih nosi varnostne čelade in rešilne jopiče. Že takrat, ko na smučiščih še noben smučar ni nosil čelade, je tako za svojo varnost skrbela večina veslačev. Kljub neizpodbitnim dokazom iz omenjene šale.

Z drobcem pretiravanja lahko trdimo, da bi letos med več kot 500 udeleženci jubilejnega 50. kajakaškega spusta po Krki od vasi Krka do Šmihela tiste, ki so se na reko podali brez čelade in rešilnega jopiča, lahko prešteli na prste ene roke. Čelade in rešilne jopiče so si brez pomisleka nadeli tudi šestkratni svetovni prvaki v raftingu in nekdanji olimpijec in dolgoletni reprezentančni trener v slalomu na divjih vodah. Čeprav so v svojem življenju povsem varno veslali na desetkrat zahtevnejših divjih vodah.

Poleg omenjenih nekdanjih vrhunskih športnikov je bilo med udeleženci opaziti še nekaj znanih obrazov. Med njimi tudi novega predsednika vlade, ki si je privoščil nekaj sprostitve med zahtevnim sestavljanjem nove vlade. Ni ga bilo težko prepoznati. Če bi imel na glavi vsaj čelado, ne bi vsak takoj vedel, za koga gre. Tudi rešilnega jopiča ni imel. Resda Zakon o varstvu pred utopitvami za kajakaše ne predpisuje obvezne čelade in rešilnega jopiča, ju pa običajno predpisujejo razpisi vseh kajakaških prireditev.

Tako početje enega najpomembnejših politikov v zgodovini države nosi v sebi pomenljivo sporočilo. Pravila so zato, da se kršijo, pravi neki rek. In ta čas smo v slovenski politiki priča tako rekoč množičnemu kršenju pravil. Nepisanih in pisanih. In pisanju novih pravil. Ko nove vlade še ni, državni zbor že sprejema zakone, ki na glavo postavljajo sistem, ki se je evolucijsko razvijal vse od ustanovitve samostojne države.

Vse pomembnejše spremembe so po nekih nepisanih ali pa tudi pisanih pravilih nastajale počasi, postopoma, premišljeno in ob široki javni razpravi. Danes pa nova, komaj ustoličena oblast piše nova pravila čez noč za zaprtimi vrati. Pa se niti še ni usedla v svoje fotelje. Kaj bo šele potem, ko bo prisegla državnemu zboru in bo tudi uradno prevzela vodenje države. Čas je, da pripravimo čelade in rešilne jopiče.