Komentar: Epidemija je kot vojna
##IMAGE-3739195##
4. marec 2020 – V Sloveniji so potrdili prvi primer okužbe z novim koronavirusom.
12. marec 2020 – En teden po prvem primeru potrjenih skupno 97 okužb. Vlada Marjana Šarca razglasi epidemijo covida-19, zapre vrtce in šole, pouk steče na daljavo. Vrata zaprejo nenujne prodajalne, lokali, kulturne ustanove. Prepovedana sta letalski potniški promet in javni prevoz potnikov, razen s taksiji. Odpovedana vsa športna tekmovanja. Meja z Italijo zaprta za tovorni in potniški promet.
13. marec 2020 – Mandat nastopi 14. Vlada Republike Slovenije pod vodstvom predsednika Janeza Janše.
14. marec 2020 – Prva smrtna žrtev – v UKC Ljubljana umre starostnik iz Metlike, okužen s koronavirusom.
31. maj 2020 – Število aktivno okuženih v državi pade pod deset. Vlada po 80 dneh uradno razglasila konec epidemije.
19. oktober 2020 – 794 pozitivnih, v bolnišnicah 313 bolnikov s covidom-19, od tega jih 56 potrebuje intenzivno zdravljenje. Umrla sta dva bolnika s covidom-19. Vlada znova razglasi epidemijo.
24. oktober 2020 – 1.961 okužb, umrlo je 19 bolnikov s covidom-19, največ do takrat. Vlada omeji gibanje na občine in ugasne večino dejavnosti v državi. Začasno zapre hotele, bazene, gostinske obrate, salone, kulturne ustanove itn. Med izjemami so trgovine z živili, lekarne, pošte …
15. junij 2021 – Po skoraj osmih mesecih uradno konec epidemije. Za covidom-19 do takrat v Sloveniji umrlo več kot 4.700 ljudi.
19. februar 2022 – Potrdili 3.731 okužb z novim koronavirusom, zaradi covida-19 hospitaliziranih 495 bolnikov, od tega na intenzivnih oddelkih 97. Vlada na ta dan odpravlja vse epidemiološke omejitve v industriji, trgovini, turizmu in gostinstvu ter v drugih storitvenih dejavnostih, pogoja PCT ni treba več dokazovati, sproščajo se omejitve delovnega časa gostinskih lokalov, odpirajo se nočni klubi, v storitvenih dejavnostih ne veljajo več omejitve dovoljenega števila ljudi …
To je le nekaj ključnih trenutkov epidemije bolezni covid-19 in boja proti njej pri nas. Vlada je konec preteklega tedna ob 3.731 novih okužbah, 495 hospitaliziranih bolnikih, od tega 97 na intenzivnih oddelkih, sprostila skoraj vse omejitve in ukrepe; ohranila je le nekaj izjem in nošnjo mask v zaprtih prostorih. Šestnajst mesecev pred tem so bile te številke občutno nižje, pa je vlada ugasnila večino dejavnosti v državi. Res je danes situacija drugačna, aktualna različica virusa je precej blažja, veliko ljudi je cepljenih ali prebolevnikov, a pravega smisla tako velikopotezne odprave omejitvenih ukrepov v času, ko v državah z bistveno boljšo epidemiološko sliko in bistveno boljšo precepljenostjo prebivalstva omejitve odpravljajo zelo previdno, postopoma, s tresočo roko, nimajo.
Ljudstvo si je po skoraj dveh letih bolj ali manj omejene svobode vidno oddahnilo in zaploskalo vladi ob taki odločitvi. Vlada se je tokrat odločila pravilno. Vsi ti ukrepi, ki so prejšnji teden še veljali, res niso imeli nobenega smisla več. Pa ne zato, ker ne bi bili učinkoviti, ker ne bi bili dobri, ker ne bi bili potrebni. Nobenega smisla niso imeli predvsem zato, ker jih dejansko nihče ni več jemal resno, ker se jih skoraj nihče ni več držal pa tudi ker jih nihče ni poznal, saj so se dve leti vsak teden in marsikdaj še nekajkrat vmes spreminjali.
Na začetku smo jih vzeli zelo resno, s komolcem odpirali vrata, se cele dneve držali doma in nosili maske na prostem, kjer smo se na široko izogibali vsakemu mimoidočemu. Hudo nam je bilo za vsakega, ki je izgubil boj z novo boleznijo. Bili smo pripravljeni marsikaj potrpeti, da bi bilo le resno obolelih in mrtvih čim manj. Potem pa smo videli fotografije tistih, ki so te omejitve sprejemali, kako se jih sami ne držijo, kako se brez mask prešerni sprehajajo ob meji, prebrali, kako minister v za navadne državljane zaprti gostilni gosti svojo druščino z »vodo in prleškimi sendviči« in kako si nekateri ljubljenčki vladajoče opcije polnijo žepe s trgovanjem z zaščitno opremo in zdravstvenimi pripomočki. Bili smo jezni, a smo še kar naprej bolj ali manj spoštovali predpisane zaščitne ukrepe. Sčasoma nas tudi slike zdravstvenih delavcev v skafandrih in dnevne številke o umrlih zaradi te bolezni niso več ganili. Strah je popustil. Najprej z malo slabe vesti in prav sramežljivo, potem pa čedalje bolj brezbrižno smo odložili maske.
Epidemija je taka kot vojna. Res se v njej s sovražnikom ne moreš spopasti s puško, vendar se nanjo kot na vojno človek navadi. Na začetku ga je strah, strah pred smrtjo. A tudi ta počasi zbledi. Ko se človek na vojno navadi, se preneha skrivati po zakloniščih vsakič, ko zasliši streljanje ali hrup letalskih motorjev. Ljudje si želijo svobodo. Če si jo želijo, naj jo imajo, še sploh, če so volitve blizu in se je treba po vseh porazih z nečim prikupiti volivcem.
Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista.
