Slovenski filmski center

V Cankarjevem domu v Ljubljani je bila sinoči v sklopu projekta Naši filmi doma premiera dokumentarnega filma Ko pridem ven režiserja Metoda Pevca, ki so ga snemali v zaporu na Dobu. Kot je povedal Pevec, film odpira marsikatere dileme in se dotika stvari, o katerih se je smiselno pogovarjati.

Poldrugo leto kamera na Dobu

Film je neke vrste dokument leto in pol trajajočega procesa v osrednjem slovenskem zaporu na Dobu, kjer so obsojenci za težka kazniva dejanja skozi psihodramo prehodili pot od otroštva do negotove prihodnosti po prestani kazni. Pevec se je odločil, da k temi pristopi z metodo psihodrame, ki omogoča, da posamezniki znova vstopijo v ključne trenutke svojega življenja, jih prvič izrečejo, preigrajo in nanje pogledajo z distance.

Kamera je sledila obsojencem, med katerimi nekateri prestajajo kazen zaradi najtežjih kaznivih dejanj, kot sta oborožen rop in umor. Ti so v skupini razpirali svoje zgodbe, pogosto prvič brez obrambnih mehanizmov, brez vlog, ki jih določajo zunaj zapora.

Slovenski filmski center

Zanimivi ljudje

Kot je po premieri povedal Pevec, je nekoč, ko je bil v zaporu kot gost na neki delavnici, spoznal, da so tam zanimivi ljudje. Pred tem je kriminalce poznal samo iz črne kronike. Želel je posneti dokumentarni film, a najprej ni vedel, kako. Nato pa je preko radia spoznal psihiatra Vladimirja Miloševića, ki je kot nedeljski gost govoril o psihodrami, in zazdelo se mu je, da bi bil to pravi način.

Sodelujoče zapornike sta izbrala preko avdicije. O procesu snemanja filma je povedal, da je bil hkrati terapevtski, zaradi dolžine snemanja pa so vsi sodelujoči kar pozabili, da gre za film.

Milošević je poudaril, da je bistvo psihodrame odpiranje zgodb skozi igranje prizorov. S tem zgodbe dobijo nov pomen in smisel. Meni, da je iz filma razvidno, kar je bilo bistveno tudi v samem procesu terapije, da gre za odpiranje človeka. Ljudi v zaporu se drži nalepka kriminalci, a, kot je poudaril, je v ozadju človek.

Slovenski filmski center

V ozadju je človek

Kot je še povedal Pevec, sta si z Miloševićem zastavila vprašanje, kako pride do tega, da se človek poda v kriminal, predvsem pa, ali je mogoče začeti novo življenje.

Pri Vertigu, ki je producent filma, pa so zapisali, da Ko pridem ven ni film o zaporu v običajnem smislu, temveč film o človeku v skrajnih okoliščinah, o krivdi, dediščini nasilja, odgovornosti in o trenutkih, ko se pod plastmi vsega tega pojavi nepričakovana potreba po ustvarjalnosti, bližini in smislu.

V letu in pol je bilo posnetega precej več materiala, kot ga je uporabljenega v filmu. Po besedah producenta Danijela Hočevarja tako poleg filma nastaja serija šestih epizod z istimi protagonisti, a na drugačen način kot film. Pevec je ob tem dodal, da se bo zadnja epizoda zagotovo imenovala Dve leti pozneje, v njej pa bodo nastopali železokrivci, gradbeniki in podobni.

Premiere se je ob filmski ekipi udeležilo tudi nekaj protagonistov filma. Nekateri med njimi so v tem času tudi že zaključili prestajanje kazni in si uredili življenje.

Film Ko pridem ven je lani na 28. Festivalu slovenskega film prejel nagrado občinstva. Premierna projekcija v Cankarjevem domu je bila prvi večji stik s širšo javnostjo, nato pa bo film v butični distribuciji zaživel po slovenskih kinematografih.

Film je nastal v produkciji Vertigo Ljubljana, v koprodukciji z RTV Slovenija in v sodelovanju s Filmskim studiom Viba film ter s finančno podporo Slovenskega filmskega centra. Cikel Naši filmi doma pripravlja Slovenski filmski center v sodelovanju s Cankarjevim domom.