John Pavlish

Kukla. V makedonščini lutka. »Vsi so me tako klicali, ko sem bila majhna. Včasih me mama še vedno tako pokliče,« se nasmehne Katarina Rešek - Kukla. »Tako se pač kliče majhne punčke. Zdelo se mi je, da to ime dobro ponazarja dualnost, ki me zanima, mogoče tudi odnos do žensk na Balkanu. Ko si lepa in sladka, se s teboj igramo, ko se te naveličamo, pa te postavimo na polico. To ime se me je nekako prijelo in sem si rekla, da če že dajem nekaj v javni prostor, potrebujem nekakšnega avatarja, s katerim lahko zaščitim 'Katarino'.«

Odraščala je v Krškem, trenutno živi v Beogradu. Na sceno je prišla leta 2009 z glasbeno skupino Napravi mi dete, nato je izdala samostojni album in kmalu začela ustvarjati videospote. Leta 2014 je končala študij na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani (smer film in TV-režija). Filmski ustvarjalec je tudi njen mož Lazar Bogdanović. Njeni glasbeni videospoti, ki jih je med drugim ustvarila za Senidah in Dina Merlina, imajo po več deset milijonov ogledov.

Gustav Film

V zadnjem letu svetovno filmsko javnost osvaja s svojim prvim celovečercem z naslovom Fantasy ter pobira nagrade na različnih domačih in tujih festivalih. Pred nekaj dnevi je na filmskem festivalu v Trstu prejela glavno nagrado, priznanje za najboljši celovečerec, in nagrado žirije, ki jo imenuje filmski portal Cineuropa.

37. filmski festival v Trstu

Glavna nagrada tržaškega festivala filmu Fantasy krške režiserke Kukle

O kvir osebah

Slovenska premiera filma Fantasy krške režiserke Kukle

Fantasy je sicer svetovno premiero doživel avgusta lani na filmskem festivalu v Locarnu. Isti mesec je na sarajevskem filmskem festivalu prejel ugledno nagrado srce Sarajeva za (kolektivno) žensko igro. Na zadnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu je prejel pet nagrad vesna (za posebne dosežke, glasbo, scenografijo, kostumografijo in za masko), posebno omembo na filmskem festivalu v Solunu in nagrado občinstva za najboljši igrani film na 41. Festivalu LGBT-filma v Ljubljani.

Njen zadnji kratki film Sestre je leta 2021 prejel glavno nagrado na mednarodnem filmskem festivalu v Clermont-Ferrandu in nagrado občinstva na festivalu Premiers Plans v Angersu.

Zgodba v neimenovanem mestu

Kot je povedala v nedavnem pogovoru v Kulturnem domu Krško po projekciji svojega prvega celovečerca, ki je bil uvodni dogodek v že 23. Luksuz festival poceni filma, začetki filma Fantasy segajo desetletje v preteklost, ko je za eno izmed glasbenih skupin ustvarjala videospot. Glasba je v njej sprožila, kot sama pravi, »kaskado podob ne le iz obdobja otroštva in odraščanja, ampak tudi refleksije življenja na Balkanu«. 

»Kdo sem, ko me nihče več ne določa?« se skozi like in zgodbe treh najboljših prijateljic v zgodnjih dvajsetih, Mihrije (Sarah Al Saleh), Sine (Mina Milovanović) in Jasne (Mia Skrbinac), sprašuje Kukla. Dekleta živijo v neimenovanem blokovskem naselju v neimenovanem mestu, sredi sivega betona. »To je univerzalna zgodba druge generacije priseljencev, ki se lahko dogaja kjer koli v Evropi,« pove režiserka. Fantovski življenjski slog trojice deklet jih pogosto spravlja v konflikte s fanti iz soseske in s konservativnim okoljem. Ko v njihova življenja vstopi mlada transspolna ženska Fantasy (Alina Juhart), se prostor med njimi začne spreminjati. Z njo pridejo tudi vprašanja, želje in razpoke.

Ksaver Šinkar

Fenomen virdžin

V omenjeno osrednje vprašanje filma je prepletla tudi svojo fascinacijo nad virdžinami, zapriseženimi devicami z območij Črne gore, Albanije, Kosova, ki so bile v sicer patriarhalnih skupnostih primorane prevzeti moško vlogo, da so ohranile družino. Ta zgodovinski kontekst je prenesla v sodobno okolje in ga uporabila kot izhodišče za raziskovanje »fluidnosti identitete«, kot sama pravi, torej tematike, ki jo je zanimala že pri njenem predhodnem kratkem filmu Sestre, ki je služil kot študija za Fantasy.

»Zdi se mi, da se vedno oklepamo nečesa trdnega, ali je to nacionalnost, patriotska pripadnost nekemu kraju ali pa vera, ideologija, politični koncept. Toda stvari so po mojem mnenju veliko bolj fluidne. Gre sicer za bolj metaforično vprašanje, ampak se mi zdi, da odpira veliko polje za razmišljanje in refleksijo. Identiteta tako ni več fiksna, ampak postane v bistvu neki  prostor eksperimentiranja in svobode,« razmišlja.

Lazar Bogdanović

»V filmu, ki raziskuje razlike med tem, kako doživljamo sami sebe, in tem, kako nas dojemajo drugi, je ansambel nadarjenih igralk v svoje vloge vnesel izjemno karizmo in pristnost,« je med drugim zapisano v utemeljitvi nagrade srce Sarajeva. Kukla pa o svojem najnovejšem filmu razmišlja takole: »Film se poglablja v ponovno prebujenje dolgo zadušenega ženskega pogleda ter ženske vabi, da se zazrejo vase z lastnimi očmi, ne skozi prizmo zunanjih pričakovanj. /…/ Namenjen je vsem tistim, ki so svoje prave identitete, duhove in ljubezni skrivali pred terorjem in nasiljem ‘normativnega’.«

Otroštvo v Krškem sredi betona

Kukla je tudi sama otrok blokovskega naselja v Krškem in s koreninami na drugem koncu nekdanje skupne države – v Makedoniji, v rojstnem mestu njene mame, po njenih besedah »najlepšem mestu na svetu«, v katerem se dogaja tudi pomemben del zgodbe o Fantasy.

Spomini na odraščanje v Krškem so v veliki meri prežeti s podobami sivega betona, pravi. »Rojena sem v času razpada Jugoslavije, torej v obdobju tranzicije in nastajanja samostojne Slovenije. Zdelo se mi je, kot da se je vsa tista sivina betona takrat začela barvati v pastelne odtenke, da bi nekako pozabili ali zakrili prejšnjo skupno zgodovino. Imela sem občutek, da odraščam na pokopališču nekih 'jugo konceptov',« pravi.

»Iz obdobja otroštva se res spomnim veliko betona. Čeprav je okoli Krškega veliko zelenja, smo vedno sedeli na betonskih stopnicah, na primer pred kulturnim domom. Vse se mi je zdelo nekako sivo, verjetno tudi zato, ker je bila takrat industrija veliko bolj aktivna,« razmišlja.

Po drugi strani pa je zaradi svojih korenin veliko časa preživela tudi v drugih delih bivše skupne države. »Tam je 'brutalizem' v arhitekturi še vedno zelo prisoten,« dodaja. »Vse to je ostalo v meni in postalo del moje refleksije. Spomnim se, kako sem gledala te bloke, ki so nepremično stali, in želela sem si, da bi se nekaj zgodilo, da bi poleteli.«

D. S.

Začela v Luksuz produkciji

Kukla je prvič prijela za kamero že pri enajstih letih, za kar bo, kot poudari v vsakem pogovoru, večno hvaležna Društvu zaveznikov mehkega pristanka (DZMP) oziroma njegovi Luksuz produkciji, ki že skoraj tri desetletja vzgaja mlade ustvarjalce videovsebin in filmov.

»Moja starejša sorojenca sta takrat že hodila na video delavnice, okoli društva se je odvijalo tudi družabno življenje. Ker sem bila zelo aktiven otrok, sem si vedno želela, da bi se mi kaj dogajalo, zato sem iz čistega dolgčasa tudi jaz šla tja. Spomnim se, kako sem prvič dobila kamero v roke. Poklicala sem prijatelja, ki se je vozil z rolerji in skakal po betonskih stopnicah. Posnela sem ga, to je bil moj prvi kratki film.«

In zgodila se je magija. »Zaljubila sem se v snemanje, ustvarjanje, v celoten proces. Takoj mi je bilo jasno, da pač moram to početi,« se nasmehne. »Res izjemno cenim, kar počnejo pri DZMP. To je en biser v naši državi, pa se tega sploh ne zavedamo zares, kajti da v tako majhnem kraju deluje tako močna iniciativa že toliko časa in oblikuje ne samo domače, ampak tudi mednarodne talente, to je nekaj res neverjetnega.«

Kot pravi, se pri Luksuz produkciji ni naučila le filmskih osnov, pač pa predvsem delovnih navad.

»Za lokalno TV smo morali vsak teden dokončati prispevke. To, da sem že v osnovni šoli imela odgovornost, ki je presegala šolske obveznosti, mi je ogromno pomenilo. Spoznanje, da lahko nekaj ustvarim, za to odgovarjam in s tem nekomu nekaj povem ali pokažem, je bilo res neprecenljivo. Pa tudi, da nam je že takrat predaval Želimir Žilnik – vau. Ampak šele pozneje sem dojela, kdo to sploh je,« se nasmehne. (Želimir Žilnik, srbski režiser in scenarist, eden najvidnejših še živečih predstavnikov tim. 'jugoslovanskega črnega vala'; op. a.)

John Pavlish

Svet kot videospot

Pa vendar je bila najprej – glasba. »Moje otroštvo je predstavljalo gledanje MTV. To je bilo zame okno v svet, zato sem se tudi začela najprej ukvarjati z glasbo, ki mi res ogromno pomeni. In zelo hitro sem začela videti svet kot videospot.« Sledilo je logično nadaljevanje – ustvarjanje videospotov, najprej za lastne projekte, nato tudi za druge glasbenike.

Tako je tudi v tokratnem filmu želela ustvariti nekakšen hibridni prostor med videospotom in filmom, pravi. Prepričana je, da zvok na gledalca deluje veliko bolj podzavestno kot slika oziroma svetloba. Zato glasba v njenih filmih ni le ozadje, ampak je »aktivni filmski lik, včasih tudi komentar, spet drugič neko gonilo notranjega doživljanja«.

»Želela sem si, da se gledalec počuti, kot da je del nekega videospota,« pojasni. »Tako zame ni žalitev, ko včasih slišim, to je bilo pa kot en dolg videospot. Takrat si sama pri sebi mislim: 'Yes! To!' Poleg tega menim, da nobena filmska oblika ni več vredna kot druga, ampak so vse enakovredne. In zanima me prav to hibridno prepletanje.«

Posebnost filma Fantasy pa je bila tudi sama izbira igralcev. Kukla namreč ni iskala profesionalnih igralcev z izkušnjami, pač pa talentirane »naturščike«. Edina profesionalna igralka je Mia Skrbinac. »Želela sem si najti ljudi, ki imajo esenco svojih likov. Ne nujno igralsko izkušnjo, ampak igralski talent. Želela sem, da realni ljudje povedo svojo zgodbo. Tudi zato mi je bilo zelo pomembno, da denimo transspolno žensko igra transspolna ženska.«

Naslednji projekt: moderna Lizistrata

Glavne igralke je sicer »odkrila« že za kratki film Sestre. »Podobnosti glavnih igralk s svojimi liki so bile včasih že kar strašljive. Ampak to je bil zame znak, na smo na dobri poti,« se nasmehne. Odnosi, ki so se spletli med igralkami med pripravami, od trkov do harmonije, so postali osnova za dinamiko v filmu.

A če je od zasnove do njenega prvega celovečerca trajalo celo desetletje, kar je, kot pravi, posledica predvsem podhranjenosti slovenske kinematografije, bo morda pot do naslednjega filma lažja. Ideja, s katero nadaljuje svoje zanimanje za raziskovanje moči ženskega glasu, je že zastavljena: moderna priredba Aristofanove Lizistrate, zgodbe, v kateri ženske poskušajo preprečiti tretjo svetovno vojno tako, da bojkotirajo intimne odnose z možmi in ljubimci.