L. M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Začelo se je novo šolsko leto, ki prinaša kup pričakovanj in izzivov za šolarje pa tudi učitelje in vzgojitelje. Karmen Čarman, že sedemnajst let profesorica matematike na Gimnaziji Novo mesto, se veseli 1. septembra, saj dijake v razred sprejema z odprtimi vrati in tudi z odprtim srcem.

Čeprav poučuje predmet, ki pri marsikom vzbuja strah, jo dijaki poznajo po dobrem pedagoškem delu ter po prijaznosti, potrpežljivosti, pristnem odnosu in celo po humorju, s katerim začini svoje šolske ure, predvsem pa po prepričanju, da je naloga učitelja veliko več kot posredovanje znanja. Kot profesorica, ki je pred kratkim končala študij logopedagogike, še bolj verjame, da mora šola ohranjati iskrice v očeh mladih, učitelj pa pomagati vsakemu dijaku odkriti njegove talente in življenjski smisel.

L. M.

Ob začetku šolskega leta je Karmen Čarman spregovorila o vlogi učitelja v naši družbi, odnosih z dijaki pa seveda o matematiki ter sploh o šoli prihodnosti. Je odlična sogovornica, brez dlake na jeziku. Vse omenjene teme jo zanimajo tudi kot mamo treh otrok, ki z možem Tomažem živi na manjši kmetiji v Dolenjih Raduljah pri Bučki, kjer obnavljajo Vajsov mlin in se trudijo z ohranjanjem naše kulturne dediščine in tradicije.

Se še spomnite svojega prvega dneva kot profesorica v razredu?

»Ne več tako živo, zelo dobro pa prvega dne v službi na novomeški gimnaziji, kjer sem sprva nadomeščala, ko so mi že podarili rožo v zahvalo in slovo, pa so mi hkrati ponudili tudi novo službo. In sem ostala.

Prvi dan službe sem izvedela, da bom imela popravni izpit z dijakom športnega oddelka. To je bil zame velik šok, saj nisem vedela, kako se lotiti. Pomagali so mi sodelavci in uspelo je. Prav letos sem tega dijaka ponovno srečala. Objem in zahvala za potrpežljivost sta bili najlepši potrditvi mojega dela.

Spominjam se tudi številnih lepih trenutkov iz prvih let – pogovorov z dijaki na hodnikih, košarke na igrišču pa tudi kakšnega zahtevnejšega dijaka, ki me je »prisilil«, da sem iskala nove poti. Prav vsak napredek učencev me je vedno znova prepričal, da sem izbrala pravi poklic, in mi dajal voljo, da pri njem vztrajam še danes. Med mladimi je bil in je moj dom. Verjamem, da je to eno mojih največjih življenjskih poslanstev. Delati z mladimi in za mlade.«

Zakaj ste se odločili za pedagoški poklic in izbrali prav matematiko?

»Že zelo zgodaj sem vedela, da želim delati v pedagoškem poklicu, predvsem z mladimi, ki jim življenje postavlja nekoliko več ovir kot večini. Že v vrtcu sem skrbela za mlajše otroke in tiste, ki so potrebovali pomoč drugih. V petem razredu pa sem vzljubila matematiko in si zaželela, da bi jo nekoč znala približati še drugim. Želela sem dokazati, da matematika ni tak bavbav, kot se marsikomu zdi.

Še danes je moja največja motivacija pomagati dijakom razumeti snov. Zdi se mi, da imam neko posebno potrpljenje za razlago – vedno iščem nove načine, kako bi razumeli, kako je treba priti uspešno do cilja. Prav preseneča me, da so tudi dijaki pripravljeni vložiti prav veliko, če vidijo, da jim nekdo hoče dobro. Potrditev, da je pedagoški poklic zame in da je delo z mladimi moje življenjsko poslanstvo, pa so mi prinesli tudi oratoriji, na katerih sem kot animatorka delala z osnovnošolskimi otroki, kot voditeljica pa z mladostniki. Oboje me je napolnjevalo z radostjo in me motiviralo. Ko sem se ob koncu gimnazije odločala za študij, sta me mikali še biologija in likovna pedagogika, a je bila otroška želja še vedno najmočnejša in sem se vpisala na Fakulteto za matematiko in fiziko v Ljubljani.«

L. M.

Profesorji matematike običajno niso najbolj priljubljeni. Za vas pa to ne drži. Zakaj?

»Mislim, da gre predvsem za stereotip. Matematika ima sloves težkega predmeta, zato ljudje pogosto že vnaprej sklepajo, da so tudi profesorji matematike strogi. Sama verjamem, da je pri poučevanju odločilen odnos. Dijaki potrebujejo občutek, da jih nekdo vidi, razume in verjame vanje. Pomembno je opaziti njihov trud, jih pohvaliti za napredek in razumeti, da marsikatero neprimerno vedenje izvira iz stiske ali potrebe po pozornosti, ne iz hudobije. Če se dijaki pri pouku ne bojijo vprašati ali narediti napake, se veliko lažje učijo.

Veliko pozornosti namenim tudi zmanjševanju stresa pri ocenjevanju. Včasih pomaga že spodbudna beseda, nasmeh ali prilagoditev načina pisanja. Tudi humor je v razredih nadvse dobrodošel. Z njim lahko premagamo marsikatero matematično in življenjsko zagato. Moj način verjetno vsem ni všeč, pa vendar, če se vsaj eden izmed dijakov na generacijo zaradi mojega načina dela raje uči matematiko, potem je vredno.

Sicer pa se mi zdi najpomembnejše, da se drug drugega ne bojimo. V ozračju zaupanja lahko znanje veliko lažje raste.«

Slovenija

Mlada kmetica leta je profesorica matematike z novomeške gimnazije Karmen Čarman

Kakšno je vaše pedagoško vodilo? Nekje sem prebrala vašo misel, da ste kot učiteljica poklicani, da ne ugasnete iskric v očeh mladih. Vsak ima svojo, ni nujno, da je to matematika …

»Vsak mlad človek nosi v sebi posebno iskrico, ki zažari ob nečem, kar ga res navdušuje. Pogosto to ni matematika – in s tem ni nič narobe. Naloga učitelja je, da to iskrico pomaga odkriti, ohraniti in razplamteti, ne pa ugasniti. Mlademu mora pomagati, da uspe tudi pri predmetih, ki jih potrebuje na poti do svojega poslanstva.

Verjamem, da vsak človek nosi v sebi seme dobrega. Mladi največkrat ne nagajajo iz hudobije, ampak iščejo prostor, v katerem bi bili slišani in sprejeti. Učitelj ni poklican, da jih oblikuje po svoji meri, ampak da ustvari varen prostor, v katerem lahko rastejo, odkrivajo svoje talente in smisel življenja.«

Kdo je za vas dober profesor – je pomembnejše znanje ali odnos?

»Na začetku mojih ur si z dijaki pogosto vzamemo nekaj minut za pogovor. Pomembno mi je vedeti, kako so, kaj se jim dogaja, kakšni prihajajo v razred, saj ni vsak dan dober dan.

Težko rečem, kdo je dober profesor – o tem bi morali presoditi dijaki. Sama verjamem, da je pomembnejša človečnost kot popolnost. Najraje sem imela učitelje, ki so si znali vzeti čas za nas in so razumeli, da nismo njihov projekt, ampak ljudje s svojo potjo.

Odnos je temelj. Znanje je seveda pomembno, vendar ga lahko zares predajaš šele tam, kjer ni strahu. Če se dijak počuti varnega, si upa vprašati, narediti napako in se učiti.«

Pred kratkim ste se odločili za študij logopedagogike. Kaj vam je prinesel, kako vam pomaga pri učiteljevanju?

»Že dolgo me je zanimala logoterapija Viktorja Frankla, zato sem se pred dvema letoma vpisala v prvo generacijo študija logopedagogike. Ta temelji na prepričanju, da človek ni le razumsko bitje, ampak celota telesa, duševnosti in duha. Pri poučevanju me to znanje spodbuja, da v dijaku vidim celovito osebnost z njemu lastnimi talenti, vprašanji in potenciali. V ospredju sta odnos in iskanje smisla učenja. Znanje dobi pravo vrednost šele takrat, ko človeku pomaga bolje razumeti sebe, druge in svet.« 

Ali menite, da profesorji danes potrebujete vedno več znanja tudi s področja razumevanja človeka, ne le predmeta, ki ga poučujete?

»Absolutno. Pravzaprav bi moralo biti tako že od nekdaj. Učitelji bi morali poleg stroke dobro razumeti tudi človeka. Šola še vedno preveč poudarja pomnjenje, premalo pa razvija mišljenje, čustveno zrelost, vrednote, odgovornost, odnose in iskanje smisla. Na študiju logopedagogike smo pri vajah veliko pridobili tudi skozi praktične izkušnje. Nismo sedeli za mizami, izkusili smo najrazličnejše delavnice, ki smo jih morali potem tudi sami izvesti z otroki, dijaki, odraslimi. Ko raziskuješ sebe in sam nekaj doživiš, je to nekaj povsem drugega, kot če le prebiraš teorije. To znanje tudi lažje ponotranjiš.

Da bi pri matematiki v gimnaziji kdaj ustvarjali, se sicer zdi malo nora misel, ko je treba zapisati toliko definicij, izrekov, dokazov … Pa vendar verjamem, da bi morala biti šola veliko bolj izkustvena in usmerjena v življenje.«

Ali se vam zdi, da naša šola dovolj razvija čustveno inteligenco, sodelovanje in življenjske veščine otrok?

»Na to vprašanje bi odgovorila z vprašanjem – jo sploh razvija? V učnih načrtih je nekaj malega zapisanega na to temo, da je zadoščeno zahtevam, a ker smo usmerjeni v ocenjevanje znanja, smo učitelji predvsem osredotočeni v ocene in preverjanje znanja, manj pa v celostni razvoj človeka.

V vrtcu otroci še ne poznajo stavka: »Tega ne zmorem.« Potem pride šola, v kateri se začnejo primerjave in številke, s katerimi se otroci hitro poistovetijo. Pozabljamo, da oni niso njihove ocene; so precej bolj dragoceni. Pogosto tudi spregledamo, da se otroci učijo na različne načine. Moj sin je na primer izrazit kinestetik in se največ nauči med gibanjem. Šola pa je še vedno večinoma prilagojena sedenju in pomnjenju. Tudi humor podira meje mogočega.

Ko gledam našo šolo, se mi zdi, da smo še svetlobna leta zadaj, ker učitelji preprosto nimamo časa in znanja, ne zmoremo ali se celo nočemo ukvarjati z ničemer drugim kot le s podajanjem znanja, ki ga morajo učenci nato dokazovati s ponavljanjem na ocenjevanjih in maturi. Življenje pa je nekaj povsem drugega. Želim si šole, ki bi razvijala človeka v celoti, ne le njegovega znanja. Prepričana sem, da lahko vsak učitelj že v svojem razredu naredi majhen korak v to smer.

Spodobilo bi se, da bi se poklonili Mariji Tereziji, ki je pred 280 leti ustanovila novomeško gimnazijo, in da bi šolski sistem prilagodili potrebam časa, kot je njej to uspelo pred skoraj tremi stoletji. Bila je res prava 'carica'. Škoda je, da vztrajamo v coni udobja in izgubljamo generacije otrok. Na gimnaziji imamo k sreči ravnateljico Mojco Lukšič, sodobno Marijo Terezijo, ki čuti duh časa in daje velik poudarek odnosom. Hvaležna sem za to.«

Kako prepoznate potencial pri dijakih, ki mogoče sami vase še ne verjamejo? Kaj svetujete mladim, ki jih je mogoče strah neuspeha ali imajo občutek, da niso dovolj dobri?

»To mi je zelo ljubo področje. Prepričana sem, da ima vsak človek vsaj eno močno področje, pogosto pa jih je še več. Pri dijakih jih poskušam odkriti skozi pogovor, opazovanje in različne dejavnosti, ne le pri matematiki. Veseli me, ko vidim mladostnika, ki ga nekaj res navdušuje in mu v očeh zažari tista iskrica.

Včasih že pri rednih urah opazim marsikaj: lepo organizirane zapiske, pripravljenost pomagati sošolcem, ustvarjalnost, smisel za humor, sposobnost sklepanja ali odgovornost. Pomembno se mi zdi, da te vrline pohvalimo in mladim damo vedeti, da jih cenimo. Ko prepoznamo njihovo močno področje, lažje skupaj premagujemo tudi šibkejša.

Velikokrat je odločilno, da jaz verjamem vanje, še preden sami zmorejo verjeti vase. To začutijo in so pripravljeni vložiti več truda tudi tam, kjer jim je težko. Pohvala pri tem nikoli ni odveč. Mladim vedno povem, da neuspeh ni poraz, ampak priložnost za učenje. Kot je dejal Thomas Edison: »Najverjetnejši način za uspeh je vedno poskusiti še enkrat.« Strah je treba preseči, ne dovoliti, da nas ustavi. Če ena pot ne uspe, obstaja druga.

Pomembno sporočilo pa je tudi to, da človek ni vreden zaradi ocen ali uspehov. Vreden je že zato, ker je človek. Vsak ima svoje talente, svojo pot in svoje poslanstvo. Zato naj bodo pogumni, vztrajni in aktivni. Če sami ne zmorejo, naj poiščejo odraslega, ki mu zaupajo. Prepričana sem, da je mogoče premagati marsikatero oviro, če ostanemo usmerjeni v dobro in verjamemo, da lahko rastemo tudi skozi napake.«

L. M.

Kako pomembno je slediti svojim talentom in ne le pričakovanjem okolice? Menite, da lahko človek večkrat v življenju spremeni svojo poklicno pot?

»Pričakovanja okolice niso naša pot. Vsak človek je edinstven in ima svoje poslanstvo, zato je pomembno slediti svojim talentom in vrednotam, ne željam drugih. Kot učiteljica in mama čutim dolžnost, da mladim pomagam odkriti njihovo pot, ne pa jih oblikovati po svojih predstavah.

Prepričana sem, da lahko človek večkrat spremeni poklicno pot. Lahko se zgodi, da me v nekem obdobju neki poklic nagovarja bolj kot drugi, lahko se zgodi, da mi telesne sposobnosti ne dopuščajo več opravljati določenega poklica in moram zamenjati delo, lahko se preselim in me v drugem okolju nagovori drug poklic … Tudi sama imam veliko različnih zanimanj in verjamem, da ima večina ljudi več močnih področij. Življenje nas včasih samo usmeri drugam – zaradi novih okoliščin, interesov ali življenjskih izkušenj. Pomembno je, da nas pred spremembo ne ohromi strah.«

L. M.

Kaj vas pri mladih najbolj navdušuje in kaj mogoče malce manj?

»Najbolj me navdušuje njihova iskrenost. Mladi še niso tako obremenjeni s tem, kaj si bodo drugi mislili o njih, zato so pristni. Žal pa se hitro naučijo naših odraslih vzorcev – pretiranega prilagajanja, tekmovalnosti in preračunljivosti. To pa mi ni najbolj všeč. Želim si, da bi jim odrasli pustili več prostora za soustvarjanje. Tudi razredna pravila bi lahko pogosteje oblikovali skupaj z njimi, saj imajo zelo razvit občutek za pravičnost. Navdušuje me tudi njihova razigranost – mislim, da bi se odrasli lahko marsičesa naučili od mladih.«

Ali ste profesorica, ki zna reči tudi »ne vem« ali »zmotila sem se«?

»Seveda. Več ko človek ve, bolj se zaveda, koliko še ne ve. Priznati, da česa ne znaš ali da si se zmotil, je povsem človeško. S tem priznanjem smo lahko zgled in močna opora dijakom, ki imajo do sebe dostikrat hude zahteve in želijo vse znati. To je (pre)hudo breme in marsikdaj vir frustracij, tudi bolezni, v šoli pa vzrok za marsikateri neuspeh. Napake so sestavni del učenja. Dijakom skušam pokazati, da se jih ni treba bati. Če želimo napredovati, moramo biti pripravljeni tudi na zmote. Pri matematiki to velja še posebej.«

Ali ste kdaj dobili lekcijo od katerega dijaka? Vas je kdo posebej zaznamoval?

»Vsak dijak me na svoj način zaznamuje. Najbolj me pretresajo zgodbe mladih, ki so izgubili voljo do življenja. Zaradi njih sem danes še pozornejša na vsak znak stiske, ki bi kazal na mladostnikov klic po pomoči.

Veliko sem se naučila tudi od matematičnih talentov, ki so razmišljali drugače od mene, pa od dijakov, ki so kljub težkim življenjskim okoliščinam vztrajali in pogumno hodili naprej. Potem so tu še vsi navdušenci nad košarko pa nad kvačkanjem, peko … Če se le potrudimo, z vsakim najdemo kaj skupnega, kar nas potem še naprej povezuje. Z nekaterimi imam še vedno stike. Nekateri mi pišejo, z nekaterimi se kdaj pa kdaj srečamo, nekateri so celo že bili moji sodelavci, zdravniki mojih otrok … Nekateri pa so preprosto le ostali globoko v mojem srcu in se jih spominjam, ko iščem kak navdih za življenje. Verjamem, da se ljudje srečujemo za to, da drug drugega bogatimo.«

Kaj želite, da bi se v našem izobraževalnem sistemu spremenilo?

»Najbolj si želim, da bi šola ponovno postavila človeka v središče. Cilj izobraževanja ne bi smel biti samo posredovanje informacij, ampak oblikovanje odgovorne, ustvarjalne in celostne osebnosti. In tu odgovore spet daje logopedagogika. Otroci in dijaki bi morali več raziskovati, ustvarjati, pridobivati izkušnje in razvijati kritično mišljenje. Tu imamo še veliko dela. Več bi moralo biti tudi izkustvenega znanja. Učitelj pa bi moral postajati predvsem mentor, vzgojitelj in sopotnik, ki učenca usmerja k odkrivanju smisla, ne pa, da vse življenje ostaja samo posredovalec informacij. Danes informacij ne primanjkuje, primanjkuje pa pristnih odnosov, človečnosti in življenjskih izkušenj. Zelo mi je blizu Platonova misel, da mlad človek ni prazen lonec, ki ga je treba napolniti z znanjem, ampak ogenj, ki ga je treba prižgati.«

Kakšno misel bi ob začetku šolskega leta podarili vsakemu dijaku?

»Želim si, da bi se vsak dijak zavedal, da je edinstven in dragocen. Naj ga ne bo strah drugačnosti ali napak. Napake niso dokaz neuspeha, ampak del učenja. 

Šola naj bo prostor, v katerem ne bodo le pridobivali znanja, ampak tudi postavljali vprašanja, odkrivali svoje talente in rastli kot ljudje. Verjamem, da vsak zmore več, kot si trenutno predstavlja. Želim jim učitelje, ki jih ne bodo primerjali med seboj in jih ukalupljali, ampak bodo v njih videli človeka, ne le ocen. Naj bo torej novo šolsko leto priložnost ne le za pridobivanje novega znanja, ampak tudi za to, da postanejo radovednejši, pogumnejši, odgovornejši in srčnejši ter da bodo po končanem letu bližje odgovoru, kako lahko prispevajo k skupnemu dobremu.«

Vaše življenje ni omejeno le na šolo. Bili ste mlada kmetica leta, dejavni ste v Društvu podeželskih žensk Bučka, ste mama treh otrok, marljiva gospodinja, z možem doma celo obnavljata star Vajsov mlin … Kako vam vse to uspeva?

»Že od majhnega me zanima veliko različnih stvari. Ne želim čakati na pokoj, da bi uresničevala svoje ideje. Delam tisto, kar me veseli. Včasih se lahko kakšni stvari posvetim bolj, včasih manj. Velikokrat me kaj tako potegne, da žrtvujem tudi kakšno uro noči.

Sicer pa je moje vodilo, da v večino dejavnosti vključim svojo družino, da čim več časa preživimo skupaj. Tako najini otroci pečejo tudi potice, ustvarjajo iz različnih materialov, igrajo košarko, hodijo z nama po Sloveniji, skrbijo za živali, tudi molzejo že. Imajo seveda tudi svoje interese, zato se velikokrat učim skupaj z njimi. Kakšna stvar, kot je na primer študij logopedagogike, pa je samo moja. Pri vsem pa je odločilna podpora moža in otrok. Brez njihovega sodelovanja marsičesa ne bi mogla uresničiti in hvaležna sem, da družina sprejema moje nore ideje in jih podpira.«

L. M.

Kaj bi želeli, da si ljudje zapomnijo o vas – kot o profesorici in kot o človeku?

»Če kaj, bi si želela, da puščam za seboj pečat človečnosti. Vse drugo ni tako pomembno. Znanje je pomembno, a brez človečnosti izgubi svoj pravi smisel. Želim si živeti polno življenje, razvijati svoje talente, jih deliti z drugimi in za seboj puščati dobro. Če mi bo uspelo pri mladih zanetiti vsaj kakšno iskrico, bo moje delo izpolnilo svoj namen.«