V 87. letu se je poslovil ljudski pesnik Jože Grgovič
Danes popoldne bo na pokopališču v Dolenjem Gradišču potekalo zadnje slovo od Jožeta Grgoviča.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Mnogi se ga spominjajo kot znanega dolenjskega ljudskega pesnika. Umrl je v 87. letu starosti.
Jože Grgovič iz Brezovice pri Šentjerneju je s svojimi verzi popestril marsikateri dogodek in jubilej društev v občini Šentjernej, bil pa je tudi tekstopisec mnogih narodno-zabavnih ansamblov. Po poklicu je bil sicer mizar in se je s tem preživljal – poleg kmetovanja, a lepa slovenska beseda je bila njegova ljubezen. Slovenščina je bila že v osnovni šoli njegov najljubši predmet.
Ideje črpal iz dela, narave ...
Pisal je iz navdiha in zamisli črpal iz dela, narave in življenja nasploh, pesmi pa je napisal tudi po naročilu in za kako posebno priložnost.
»Vedno sem imel pri sebi listič in kak svinčnik, in ko sem npr. delal na njivi s traktorjem ter dobil kako idejo, sem se hitro ustavil in jo zapisal. Zvečer so tako verzi lažje stekli,« je nekoč povedal za Dolenjski list, ki ga je tudi rad prebiral in bil njegov zvesti naročnik. V samozaložbi je izdal kar nekaj pesniških zbirk.
Pisal besedila za ansamble
Grgovič je bil kar štiri desetletja član šentjernejske godbe, v kateri je igral rog, posebno veselje pa je imel do narodno-zabavne glasbe. Bil je član Društva pesnikov slovenske glasbe in napisal je mnoga besedila za ansamble, npr. Lojzeta Slaka, Frančič, Pogum, Nebo in druge. Veliko mu je pomenila društvena Vodovnikova nagrada.
Grgovič, ki je za svoje ustvarjanje prejel tudi priznanje in nagrado občine Šentjernej, bil pa je zelo aktiven tudi v PGD Maharovec, ki ga je dvajset let celo vodil, ter sploh v domačem kraju, kjer si je vedno prizadeval za napredek, je od leta 1983 pisal tudi kroniko. Zabeležil je vse, kar se je pomembnega zgodilo tako v njegovi družini kot kraju in občini. Ti zapisi bodo zagotovo dragoceni tudi za njegove potomce.
Ponosen na družino
Z ženo Faniko, s katero sta praznovala celo zlato poroko, sta bila ponosna starša dveh hčera, Silve in Joži, razveseljevali pa so ju tudi vnuki in pravnuki, ki so od dedka oz. pradedka zagotovo dobili lepo popotnico za življenje: vrednote, kot so delavnost, poštenost, prijaznost.
Zagotovo pa si bodo ob priložnostih radi ponosno prebrali še tudi kake njegove verze – preproste, a napisane iz srca.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
