J. S.

Večer je organiziralo Slovensko društvo Hospic, kjer že 30 let nudijo podporo neozdravljivo bolnim in njihovim svojcem med boleznijo, ob smrti in tudi po njej.

Rdeča nit pogovora je bilo namenoma provokativno vprašanje: ''Do kdaj živim?'', nanj pa so odgovore iskali ugledni metliški gostje, vsak skozi svoj pogled na umiranje, minljivost in smrt.

Pogovor je vodil Jani Kramar, strokovni sodelavec slovenskega Hospica, je z značilnim humorjem dal vedeti, da so to pogovori, ki so lahko prijetni in tudi nujno potrebni.

''Umirajoči bi pogosto tako rad načel pogovor o lastni smrti, a ga bližnji odvračajo od tega, ker se sami niso zmožni soočiti z lastno minljivostjo. O smrti je dobro govoriti takrat, ko je še čas,'' je uvodoma poudaril Kramar ter namignil, da se na smrtni postelji redkokateri želi pogovarjati o zapuščini.

Dragocena izkušnja slovesa

Med sogovorniki je bila tudi Martina Legan Janžekovič, županja Občine Metlika, ki se ni izognila zahtevnim vprašanjem.

''Ne bojim se smrti,'' je odločno dejala. Povedala je, da je z družino spremljala svojega očeta, ki je umrl doma. ''Dragoceno je bilo imeti možnost poslavljanja, postavljanja pomembnih vprašanj in skrbi zanj.''

J. S.

Ljudje s podeželja manj trpijo

Posebej je navdušil prof. dr. Blaž Mlačak, karizmatični dolgoletni direktor ZD Metlika, ki je s poezijo, pristno toplino in hkrati s strokovnostjo očaral približno sto poslušalcev.

V svoji praksi je opazil zanimiv vzorec: ''Izgleda, da ljudje s podeželja, še posebej verni, manj trpijo. Torej, če je slednje osmišljeno, lahko manj boli.'' Prav tako je izpostavil delovanje Hospica kot piko na i paliativni oskrbi, saj ta za bolnika poskrbi medicinsko, psihološko in duhovno.

J. S.

Pravni pogled na referendumsko vprašanje

Razprava se je dotaknila tudi besede dostojanstvo, kar je neizogibno odprlo vprašanje nedavnega referenduma. Upokojena sodnica Minka Marija Črnugelj je opozorila na vrzeli zakonodajnega postopka.

''Presenetilo me je hitenje, saj je bila zanemarjena zakonodajno-pravna služba. In kaj sploh je neznosno trpljenje, ker zanj ne obstaja objektivni kriterij. Kako naj nekdo, ki ni v tej situaciji, določi mejo med znosnim in neznosnim? Ali je prav, da o slednjem odloča komisija zdravnikov?'' je bila kritična, a obenem korektna.

J. S.

Na pogostitvi, kjer so se mize šibile od drašičkega vina in črnomaljske pogače, so navdušene obiskovalke (in nekaj parov moških) presenečeno ugotavljale, da jim je bilo ''pomirjujoče'' govoriti o takšni temi. Nekatere je smisel Hospica tako navdušil, da razmišljajo o prostovoljstvu.

Dogodek je znova pokazal, da je o smrti smiselno in potrebno govoriti, ne zato, da bi bili bolj žalostni, temveč zato, da bi bili bolj živi.