##IMAGE-3303699##

Belokranjski Razvojno informativni center, krajše Ric, ki je postajal prepoznaven po sloganu Dobro za oba, je pridelal leta 2008 več tisoč evrov izgube. Semiški župan Ivan Bukovec zato že razmišlja, da bi se njegova občina odklopila od pred leti odmevno ustanovljenega zavoda, h kateremu pa ni pristopila metliška občina, češ da je glede turizma že daleč pred vsebinami, ki jih je obetal in ponujal Ric.

Tedanji župan Slavko Dragovan, ki od poteka županskega mandata mirno živi na svojem posestvu na Svržakih in je videti prav srečen, se je takrat s svojo ekipo odločil za ustanovitev samostojnega metliškega turističnoinformativnega centra, ki se promovira po Sloveniji z mislijo: “Treba je priti in videti.” Bistro, kajti reklamnega sporočila ne bo treba spreminjati, pa naj se zgodi kar koli, kar pa ne drži za črnomaljsko – semiški Ric, ki bo moral zamenjati Dobro za oba v Dobro za enega, morebiti celo v Dobro za nobenega, če bo Bukovec spravil v resničnost svoja nad Ricom razočarana razmišljanja.

Jurjevanje, ki je med drugim pahnilo Ric v dolgove, letos bo, resda brez zagrebških simfonikov in še brez marsičesa drugega, a bo. Bo bolj domače, bolj ljudsko pobarvano, približalo se bo osnovni postavitvi prireditve, porojene pred tremi desetletji, kar bo še posebej razveselilo Ksenijo Khalil, ki je proti vnašanju tujkov v belokranjsko ljudsko izročilo.

Pomladanskemu, sicer redkemu gubanju možganov na sončni strani Gorjancev se je te dni pridružila tudi direktorica Belokranjskega muzeja Andreja Brancelj Bednaršek. Znašla se je v torbi, kjer je pripravljenost za sodelovanje med tremi belokranjskimi občinami še najbolj podobno prispodobi z rogovi. Belokranjskemu muzeju s sedežem v Metliki še ni uspelo priti do ustanovitvenega akta, kar ni birokratska puhlica, pač pa resna stvar. Če se trem modrim, mislim na županjo metliško in na župana črnomaljskega ter semiškega, ne bo uspelo dogovoriti, kar se glede Belokranjskega muzeja morajo dogovoriti, bo le– ta ostal brez lepega kupčka denarja. Ne bo se mogel potegovati niti za državna niti za evropska sredstva, kajti brez ustanovitvenega akta je zavod kot človek brez rojstnega lista, osebne izkaznice, stalnega bivališča in državljanstva. Je, povedano v danes razumljivem jeziku – izbrisan. Komentar z ulice: “Zadevo bi lahko rešili v prejšnjem mandatu, ko so bili vsi trije belokranjski župani člani iste politične stranke.”

Po toči zvoniti je prepozno, tako kot bo prekasno prenoviti izmučeno slamnato streho hiše Bare Juričine, ko se bo le ta sesipala v prah.

Morda za trezno dogovarjanje manjka v Metliki dobrih gostiln, kjer se človek ob dobri kapljici dogovori včasih tudi domala nemogoče. 21. novembra 1944 smo lahko v časopisu prebrali imena gostinskih lokalov, ki so skrbeli, da ne bi bilo v mestu nad Bojico preveč žejnih, treznih, morebiti celo bogatih. Na stežaj so imele odprta vrata naslednje gostilne: Kremesec, Dane Mežnaršič, Franz, Gerbec, Makar, Živkovič, Bračika, Car, Korošec, Kopinič, Sopšič, Rajmer, Barbič, Ivan Mežnaršič, Slavo Weiss, Trampuš, Valjavec, Vukšinič in Milčinovič. Vino je bilo po 32 lir, pri kmetu pa 24.