Lidija Markelj

Če velja velika noč za religiozen, lahko bi rekli tudi cerkven praznik, naj bi bil 1. maj, praznik dela, nekaj povsem drugega, something completely different. A kot v primerih, ko radi uporabimo omenjeno angleško frazo, temu mogoče ni čisto tako. Morda pa to, kar naj bi želel Jezus Kristus s svojim življenjem in z dejanji povedati ljudem, ni tako daleč od tega, kar simbolizira 1. maj, praznik dela. Najbrž je o tem razmišljal tudi papež Pij XII., ko je leta 1955 1. maj razglasil za cerkveni praznik, za god svetega Jožefa delavca.

Delu čast in oblast je parola, ki jo je bilo pogosto slišati v teh dneh v tistem času, ko je nekdo na škarpo ob Ljubljanski cesti med Staro občino in Režkovo vilo napisal Živel, 1. maj! Napis je škarpo krasil vse do dne, ko so zgradili Šmihelski most in škarpo podrli. Danes grafitarji ne pišejo takih parol. Škoda. Bile bi aktualne.

Kaj se dogaja z razrednim bojem danes, ko sta komunizem in socializem le še del zgodovine, poražena. Vsaj v Evropi je tako. Ko delavskega razreda, vsaj v taki obliki kot nekoč, ni več. Ali pač. Kaj pa če smo danes delavski razred vsi, ki ne pripadamo privilegiranemu razredu, ki nismo del elite, zdaj, ko srednjega razreda praktično ni več?

Bi morali iti 1. maja na proteste. Proti čemu bi lahko protestirali letos? So delavske pravice danes tako dobro upoštevane, da se zanje ni treba več boriti? Niso. A se zanje borijo le še zaposleni v javnem sektorju, zaposleni pri zasebnih lastnikih kapitala si tega ne upajo. Že zdavnaj ne. Še posebej tiho so tujci, migranti, delavci, ki so jih k nam pripeljale takšne ali drugačne kadrovske agencije in živijo v človeka neprimernih razmerah, njihovi delodajalci pa se delajo norca iz njihovih pravic.

Kaj bi o tem na god svetega Jožefa delavca dejal papež Frančišek, če bi bil še živ. Nikoli se ni bal postaviti se za delavca ali za migrante in vse, ki so se jim godile krivice, ne glede na to, od kod prihajajo, kakšne barve kože in spola so in h kateremu božanstvu molijo. Bil je proti vsakršnemu nasilju, proti vojni in za mir. Vedno se je postavil na stran žrtev, pa naj si je šlo za vojno v Ukrajini ali v Gazi. Tudi priložnosti, da pove, kaj si misli o podivjanem kapitalizmu, ni nikoli zamudil, pa tudi, da moramo poskrbeti za naravo, če želimo kot človeški rod preživeti, je znal opozoriti. Bil je naš papež. Če bi mu zastavili vprašanje iz naslova, bi odgovoril, da oboje. Pirhi in čevapčiči.