Revija Rože in vrt; Slavko Turšič

Čeprav je čas hitrih in enoznačnih receptov že zdavnaj minil, bi si mnogi na preprosto vprašanje, s čim naj gnojijo na primer hruške, ki slabo rastejo, ali češnje, ki ne rodijo, želeli preprost odgovor.

A takšna pričakovanja se le redko uresničijo, saj je zanikrna rast ali nerodnost le redkokdaj posledica zgolj pomanjkanja posameznega hranila. Pogosto so vzroki drugje: poškodbe zaradi voluharja, neustrezna rez, neugodne talne razmere, zasičenost tal z vodo, slaba zračnost, neprimerna talna reakcija, odsotnost opraševalne sorte v bližini ali prisotnost drugih škodljivih organizmov v deblu. Ker se v tem prispevku osredotočamo na gnojenje, bomo v nadaljevanju navedli nekaj nasvetov za učinkovitejšo rabo dušičnih gnojil v sadjarski pridelavi.

Količino dušikovih gnojil odmerjamo glede na sadno vrsto, sorto, obloženost drevesa s pridelkom, bujno rast in vsebnost organske snovi v tleh. Čas gnojenja je vedno treba povezati z dinamiko potreb po hranilih pri posamezni sadni vrsti in z izbrano vrsto gnojila. Lahko topna mineralna gnojila (npr. KAN) so v vlažnih razmerah rastlinam hitro dostopna, medtem ko je pri organskih gnojilih ta proces počasnejši, saj morajo za dostopnost hranil poskrbeti mikroorganizmi v tleh.

Gnojenje z drugimi hranili (fosfor, kalij, apnenec ipd.) vedno izvajamo na podlagi kemične analize tal. Navodila integrirane pridelave nas obvezujejo, da kemično analizo tal na istem zemljišču opravimo na vsakih pet let.

Za brstenje in cvetenje sadne rastline uporabljajo dušik iz zalog pretekle rastne dobe, zato je prezgodnje oziroma zimsko gnojenje z dušikom nesmiselno in hkrati obremenjujoče za okolje. Ker porabnikov še ni, se dušik izpira. Največja potreba po dušiku pri sadnem drevju se začne po cvetenju, v času delitve celic, zadnje gnojenje pa naj bo opravljeno najkasneje do sredine junija. Po pravilih integrirane pridelave sadja maksimalni odmerki dušika ne smejo preseči 60 kg čistega dušika na hektar pri pečkatem sadju (razen pri sortah zlati delišes in gala, pri katerih je dovoljeno do 90 kg), 105 kg pri koščičarjih, orehih in kostanju, 55 kg pri jagodičju in do 90 kg pri leski.

Z mineralnimi gnojili poskrbimo zgolj za prehrano rastlin, ne prispevamo pa k izboljšanju strukture in živosti tal, ki pomembno vplivata na odpornost tal proti suši in čezmerni vlagi. V sadjarski pridelavi zato vse pogosteje posegamo po organskih gnojilih. S preperelim hlevskim gnojem in kompostom gnojimo jeseni, do konca oktobra oziroma dokler so tla še topla in so mikroorganizmi dejavni. Tako so hranila spomladi pravočasno na voljo sadnim rastlinam. Jesenski termin gnojenja je priporočljiv tudi za industrijsko pripravljena organska gnojila pri sadnih vrstah, ki zgodaj cvetijo. Pri pozno cvetočem orehu pa to opravilo izvedemo proti koncu marca, ko se tla že nekoliko ogrejejo.

Vsa gnojila trosimo po celotni površini nasada, razen v namakanih sadovnjakih, v katerih je večina korenin razvita v okolici kapljača.