Učenci s posebnimi potrebami: glasba jih zdravi in jim daje samozavest
V Glasbeni šoli Krško, ki jo obiskuje okoli 650 otrok, že približno dve desetletji deluje tudi oddelek za učence s posebnimi potrebami. Je malo drugačen oddelek, kot je tudi delo z njimi drugačno.
In še eno posebnost ima ta oddelek, ki ga trenutno obiskuje 25 učencev: sprejmejo čisto vsakega, ki si to želi, ne glede na njegove sposobnosti ali posluh. »Ne delamo nobene selekcije. Vse sprejmemo z odprtimi rokami, sama pa potem iščem pot, da pridem do njih,« z občutkom in velikim spoštovanjem pove Branka Žičkar, ki v glasbeni šoli že 35 let poučuje kitaro, od samega začetka obstoja oddelka pa tudi učence s posebnimi potrebami. »Oni me vodijo, jaz pa se jim prilagajam, vsakemu posebej. Prilagodila sem tudi inštrumente, denimo kitaro, kot smo to videli na Švedskem. Na klavirju pa tipke označim z barvami, ki so po vsem svetu enake, denimo C je rdeč, D oranžen in tako naprej.«
Napisala prilagojen učbenik
Da je glasba čudežno zdravilo in marsikdaj najboljša terapija, s svojimi učenci dokazuje z dneva v dan, iz leta v leto. »Ena od deklic je v oddelku že od vsega začetka. Ko je prišla k nam, je zgolj spuščala določene zvoke, slina ji je tekla. Z igranjem blokflavte pa je utrdila mišice obraza, ust, in zdaj ima kontrolo, govori, poje. Pri drugi deklici, denimo, je bil zamujen govor. Zato pri njej veliko delava na govoru. Po dveh letih je že občuten napredek, ampak to je tek na dolge proge,« pripomni Žičkarjeva.
Dolga leta je iskala tudi način, kako različne tone, njihove višine in dolžine predstaviti tako najmlajšim kot osebam s posebnimi potrebami. In ga je našla. Tako je lani napisala učbenik z naslovom Naj nam bo v veselje in srček naj zapoje, ki služi tudi kot didaktični pripomoček za zgodnje vključevanje najmlajših pa tudi starejših oseb v svet glasbe.
Ko so začeli pred dvema desetletjema v glasbeni šoli razmišljati, kako v svet glasbe popeljati tudi osebe s posebnimi potrebami, je vedela, da je to njeno poslanstvo. »Začutila sem, da to zmorem in želim,« pravi. »Vsakega učenca s posebnimi potrebami sprejmem in če vidim, da bi nekdo zmogel tudi nekoliko več in si to želi, prosim katerega od učiteljev, če ga sprejme.« Tako se je oblikovala skupina učiteljev, ki se med ostalim posvečajo tudi temu delu. Pouk izvajajo individualno in se tako posvetijo vsakemu otroku posebej ter zanj pripravijo načrt dela, odvisno od njegovih zmožnosti.
Glasba kot odlična terapija
Pred sedmimi leti je krško glasbeno šolo začela obiskovati Elora Nikič, ki ji preglavice dela hemipareza desne strani telesa. Najprej je igrala zvončke, zadnje tri leta pa je navdušena bobnarka, pripoveduje njena mama Alenka Jankovič. »Odkar igra bobne, tako v glasbeni šoli kot tudi doma, je opazen ogromen napredek, zlasti pri motoriki desne roke. Tudi na terapijah povedo, da z delovno terapijo ne bi toliko dosegli takšnega napredka, kot ga je z igranjem bobnov. Predvsem pa ima izjemno močno voljo. Res je neprecenljivo. Komaj čaka vsak petek, ko so na vrsti vaje v glasbeni šoli.« Kot ob tem pojasni učitelj tolkal Mitja Kuselj, je njeno igranje pač nekoliko prilagojeno. Ksilofon igra z eno roko, bobne pa ima zaradi šibkejše desne roke obrnjene. »Vsekakor se da, a moraš biti vztrajen,« je pripomnil.
Že od vsega začetka, odkar deluje oddelek, pa je vanj vključen Rok Slapšak. Začel je pri dolgoletnem ravnatelju in izjemnem glasbenem pedagogu Dragu Gradišku, pove Rokova mama Ida Slapšak. Gradišek je tudi eden od najzaslužnejših za oblikovanje omenjenega oddelka. »Ves čas sem si želela, da bi se kdo ukvarjal z Rokom na glasbenem področju, ker sem vedela, da odlično reagira na glasbo. In sem danes neizmerno vesela, Rok pa tudi. Že kot dojenčku sem mu vrtela klasično glasbo, Mozarta, Beethovna, saj ga je glasba zelo pomirjala. Veste, ta naša glasbena šola je res izjemna,« je dejala.
Tudi Maša Dornik je nad glasbo navdušena. »V glasbeni šoli pojem in igram. Moja učiteljica je Branka, že kakih dvajset let. Zelo rada pridem na vaje v glasbeno šolo, še rajši pa nastopam,« je veselo povedala Maša, prav tako ena od prvih udeleženk posebnega oddelka. Ajda Brilej pa se v glasbeni šoli, ki jo obiskuje devet let, z velikim veseljem posveča predvsem petju. »Obožujem glasbo, treniram solo petje, hodim v šolski pevski zbor, v glasbeno šolo pa tudi na glasbene terapije.« Ob tem ne pozabi omeniti, da je glasbenik tudi njen oče.
Skupaj premikajo meje
Pravi harmonikarski kvartet pa sestavljajo Drago Klavžar, Matjaž Zupančič, Srečko Štefanič in Robin Tomazin, obiskovalci Varstveno delovnega centra Krško-Leskovec, kjer jim pri vajah pomaga tudi delovna inštruktorica Tanja Uduč. »Tudi sama sem se morala najprej določene stvari naučiti, da jim sploh lahko pomagam,« pravi.
Dostikrat pride skupaj z njimi v glasbeno šolo, kjer imajo individualne ure pri učitelju harmonike Stanislavu Cetinu. »Tako vidim, kako jim gre, kje še potrebujejo pomoč, ali je tisto, kar smo naredili, v redu. Zelo se trudim, da naredijo tudi tisto, za kar včasih rečejo, da je nemogoče. A če vsak dan delaš, potem je tudi rezultat, kajti glasbena šola je enkrat tedensko, kar je zanje premalo. Mlajšim lahko doma pomagajo starši, pri starejših, ki morda nimajo več staršev ali pa so ti že ostareli, pa opažam, da če jim nihče ne pomaga, ne napredujejo.«
Zato sta, kot pravi Tanja Uduč. motivacija in pomoč nujna, da napredujejo in potem tudi nastopajo. »To jim ogromno pomeni. Pokažejo se širši javnosti, dobijo občutek, da so enakopravni z ostalimi, da so opaženi in predvsem, da zmorejo. Dobijo samopotrditev in vse to je motivacija za še več. Dejansko premikamo meje,« pripoveduje Udučeva.
Po besedah ravnatelja Mitje Režmana, ki je tudi sam oče otroka s posebnimi potrebami, ni vsako okolje zrelo za tovrsten oddelek v glasbeni šoli. Toda krško okolje prav gotovo je. »Tako, kot se imajo ti otroci možnost vključevati v prilagojene programe znotraj osnovnošolskega izobraževanja, menimo, da se imajo pravico vključevati tudi v glasbene aktivnosti. Naše vodilo ni delati zgolj z glasbeno nadarjenimi otroki s posebnimi potrebami, pač pa sprejmemo vse, ki izrazijo interes in ki imajo motivacijo.«
Kot pravi, je to pomembno oplemenitilo življenja otrok in njihovih staršev. »Hkrati svoj prosti čas s tem dodatno osmislijo. Ko tak otrok najde neko osrednjo vsebino, se z njo ukvarja bistveno bolj zavzeto in predano, kot pa morda otrok, ki mu je to le ena izmed mnogih aktivnosti.«
Srčni in predani učitelji
Ob tem bi bilo, kot dodaja, izjemno dobrodošlo, če bi država uvedla sistemsko možnost za tovrstni program znotraj glasbenih šol, ki bi si to pač želele, in če bi bili učitelji, ki s temi otroki delajo, tudi ustrezno plačani. »A plačilo vendarle ne more biti edini motiv,« je prepričan.
»Taki programi se »primejo« le tam, kjer je okolje na te otroke navajeno, jih sprejema. In v Krškem je tako, kajti imamo izjemno aktivno in odlično šolo za otroke s posebnimi potrebami, z ravnateljico Barbaro Smolej Fritz na čelu, ki je pred leti na naši šoli tudi učila violino in se je zelo trudila, da bi formalizirala ta program. V Krškem odlično deluje tudi šport invalidov. Na ta način se ti otroci pojavljajo tako znotraj športnih kot kulturnih in drugih prireditev, nastopajo in so v tem smislu integrirani. Skratka, imamo srečo, da se je to pri nas prijelo in da naši učitelji z njimi res srčno in radi delajo,« še pove Režman.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
