Dolenjski list

Tovrstne podeželske zabave niso minile brez cigaret – te so mladeničem dajale pogum in vtis pomembnosti. Ženske večinoma niso kadile. Ob koncu tistega leta je Franca napadel prehlad. 30. decembra si je še prižgal cigareto, a mu je močan kašelj dal vedeti, da je dovolj.

»Če Marija ne kadi, tudi meni ni treba,« si je rekel in cigarete z vžigalnikom pospravil v omaro. Prelom ni bil lahek – najhuje mu je bilo, ker ni vedel, kam z rokami. Posegel je po sadju in že prvi dan pojedel vse, celo limono, kot bi bila jabolko. Pravi, da ima zato še danes tanjšo zobno sklenino.

Jeklena volja in ljubezen

Danes je na voljo marsikaj za odvajanje, a po njegovem mnenju pomaga le jeklena volja – in ljubezen. Franc Mršnik iz Ribnice se lahko pohvali z več kot 50 leti brez cigarete. Ne le, da je naredil korak k boljšemu zdravju, tudi v denarnici se je opustitev te razvade krepko poznala. Natančno je izračunal, koliko je v tem času prihranil: pri 25 letih je pokadil po eno škatlico na dan. Če bi tako nadaljeval, bi mu šlo vsako leto iz žepa povprečno 1.460 evrov. V petdesetih letih bi za cigarete zapravil najmanj 73.000 evrov. »Toliko denarja bi šlo v dim,« pravi. Zdaj se pošali, da si je s tem prislužil polovico hiše – nekadilsko. Najlepši del te zgodbe pa je, da je odločitev sprejel sam, brez pritiskov, zaradi sebe – in Marije.

Od leta 2019 skrbi za potomko mariborske trte, posajeno ob ribniškem gradu. Pred tremi leti pa so cepič posadili tudi na Trubarjevi domačiji na Rašici. Tudi tam je skrbnik.

M.G.

Stal je križ in stal je Franc

Vsestranski mož je leta 2016 v objemu prebujajoče se narave, ob žuborenju stoletnega izvira pitne vode pod Zadoljem pod obronki ribniške Velike gore, začutil blagodejnost nekoga, ki je nad nami in nam sledi, a ga ne vidimo. »Nad izvirom, iz katerega sta speljani dve cevi, je nekdo – pozneje sem izvedel, da je bil to Andolšek iz Nemške vasi, ki se je želel zahvaliti, ker mu je ta voda vrnila življenje – postavil velik lesen križ. Ta se je pod težo ledenega oklepa, žleda, zgrudil februarja 2014. Dve leti je ležal na tleh, poraščen z mahom,« se z ganjenostjo spominja Franc.

Aprila 2016, ko sta z Marijo praznovala 40 let skupnega življenja, ji je dejal, da bo križ, visok 280 in širok 230 centimetrov, postavil nazaj. Vzel je orodje, kramp in lopato ter izkopal 80 centimetrov globoko jamo. Leseno gmoto, težko več kot sto kilogramov, je z zadnjimi močmi vzdignil in jo čudežno premaknil tri metre stran. Ko se je nanjo naslonil, je zašepetal: »Ljuba Marija, kako te bom postavil, ker si tako težka?«

Dolenjski list

Takrat, bilo je dopoldne, je nad njegovo glavo naenkrat zarezala jata ptic. Ne ve, od kod so priletele in kam so izginile. Slišal jih je jasno, glasno, videl pa ne, pripoveduje. Pojava si ne zna razložiti, a je prepričan, da je bila tisti trenutek z njim neka višja sila. Nekaj, kar ni le moč, temveč milost. Moč, ki človeku v odločilnih trenutkih podari vero, da zmore.

»Takrat je mimo z avtom pripeljal neki moški. Po sto metrih se je ustavil, odpeljal naprej in nato še enkrat ustavil. Izstopil je in si ogledal, kaj počnem, in nato, ne da bi izrekel eno samo besedo, odpeljal naprej. Kot da bi začutil, da gre za nekaj osebnega. Nekaj, kar mora človek opraviti sam. Potem sem šel dol, zgrabil križ in ga z zadnjimi močmi vzdignil. V srcu sem molil, naj mi uspe. Ko sem ga postavil v jamo, sem imel občutek, da z njim vstaja tudi nekaj v meni. Obložil sem ga s kamenjem, utrdil zemljo s krampom in jo nato skrbno posul nazaj. Križ, na katerega sem postavil manjšo leseno božjo skulpturo in napis ‘Voda vrnila’, je znova stal pokončno – in z njim sem stal tudi jaz,« pove Franc z zadržanim glasom, ki razkriva več, kot izrečejo besede.

Na ta dan v letu h križu, na katerega je kasneje dal postaviti strehico, vsakič prinese šopek rož in prižge svečo. Tudi vodo zajame, očisti okolico in se zahvali Stvarniku. »Po vodo sicer hodim redno. Na najdaljši dan pred leti se je pri čiščenju pajčevine s križa prikazala glava sinice, ki je valila mladiče. Pa sem si rekel: Ta križ služi božjemu in tudi zemeljskemu namenu.«