Ljudje si vse bolj želijo le dobro vino, brez zapletenih zgodb
V sredo, 27. maja, je na Gradu Sevnica modra frankinja že 16. leto zapored povezala ljubitelje vina, vinarje, gostince, strokovnjake in širšo javnost.
Pa vendar je bil letošnji dogodek, ki ga je zavod KŠTM Sevnica pripravil v tesnem sodelovanju z lokalnimi vinarji, drugačen. Bil je mnogo več kot le pokušina vin. Okrogla miza z naslovom Modra frankinja - kje smo in kam gremo ter masterclass z Robertom Gorjakom sta privabila strokovno javnost, sledil je podkast Na kmetih z Gašperjem Bergantom in vinarjem Lojzetom Kerinom, večerni Butični festival z izbranimi vini pa je bil namenjen širšemu občinstvu.
Dvigniti prepoznavnost in ugled modri frankinji
Festival modre frankinje je del širšega projekta Mislim modro, s katerim želijo Sevničani dvigniti prepoznavnost ter ugled te avtohtone slovenske sorte. »S festivalom želimo najprej sporočiti, da je modra frankinja globoko umeščena v naš prostor, lokalno okolje. Hkrati pa je sam projekt Mislim modro zelo pomemben za vinarje, da lahko skozenj peljejo tudi svoje zgodbe, jih nadgrajujejo. Lep primer je Pot penin,« je dejala direktorica KŠTM Sevnica Mojca Pernovšek.
Kot pravi, so s festivalom v preteklosti prišli do točke, ko so skupaj ugotavljali, kam z modro frankinjo. »Današnja okrogla miza znotraj projekta Mislim modro je ravno ta odgovor: kaj smo naredili, kam gremo, kaj želimo. Skozi take projekte želimo uveljavljati modro frankinjo ne le v lokalnem okolju, pač pa tudi širše.«
Letošnji festival so skupaj z vinarji po njenih besedah zasnovali zelo premišljeno, z željo, da ne ostane le dogodek, temveč postane prostor vsebine, povezovanja in razvoja. »Ne želimo zmanjšati pomena festivala, pač pa želimo poiskati njegovo novo vrednost in novo identiteto,« je dejala.
Je frankinja identiteta ali le dobra sorta?
Rok Petančič je navdihujoč pogovor o modri frankinji »odprl« z vprašanjem identitete. »Ali imamo identiteto ali 'le' dobro sorto? Kaj je naš največji uspeh zadnjih 15 let in zakaj z modro frankinjo še vedno capljamo za drugimi sortami?« je izzval sogovornike.
Matjaž Lemut, priznani vinar iz Vipavske doline (posestvo Tilia), je prepričan, da se vse več pridelovalcev identificira s frankinjo. »Ugotavljajo, da nima smisla tekmovati z rdečimi vini, kot sta cabernet in merlot, saj gre za zelo svojstveno sorto. In to je zagotovo prava pot, kajti s to sortnostjo, ki je povezana z neagresivno eleganco, se lahko marsikaj naredi,« je dejal. »V Sloveniji imamo dovolj znanja, da vino usmerimo tja, kamor želimo. Ve se, kakšna je dobra frankinja. Stvari so precej enostavne.«
Po besedah vinarja Jerneja Žarna iz Leskovca pri Krškem (Klet Albiana), vinska identiteta dejansko je problem. »Kaj je bila v tem našem prostoru identiteta zadnjih desetletij? Če govorim za Dolenjsko, je bil to absolutno cviček, frankinja je bila vedno v senci. Po mojem mnenju so bile ključne podnebne spremembe, ki so se nam zgodile v zadnjih 15 letih. Pred tem s frankinjo, vsaj po mojih izkušnjah, nismo imeli kakih večjih možnosti narediti elegantnega rdečega vina, morda le s kakim res izjemnim letnikom, v povprečju pa ne.«
Ni poenotene tehnologije
Z modro frankinjo se Žaren intenzivno ukvarja zadnjih 20 let, z letnikom 2011 je štiri leta kasneje na Festivalu modre frankinje pridobil tudi naziv šampiona. A kot pravi, v primerjavi z vinskimi regijami po svetu, kjer se z določenimi sortami ukvarjajo že stoletje in več, v Posavju takšne tradicije pridelave frankinje ni, zato je težko govoriti o identiteti.
Ob tem opozarja, da v vinorodni deželi Posavje ni poenotene tehnologije pridelave modre frankinje, hkrati pa so tudi razmere v okoliših različne, posledično so vina slogovno različna.
A kot razmišlja Grega Repovž, priznani gostinec iz Šentjanža, dokler ne bomo znali »presekati« delitve na levi in desni breg, na Dolenjsko, Belo krajino, Štajersko, bo težava. »Tudi ko gremo v druge regije, običajno ne razmišljamo zgolj o eni specifični sorti ali o enem vinarju, pač pa razmišljamo o destinaciji.«
Festival je dal frankinji prepoznavnost
Pa vendar se je v letih pod prvega festivala precej spremenilo. Kot pravi, je bil tudi sam festival že v začetku zasnovan drugače od ostalih vinskih festivalov. »Že na prvem sestanku smo se odločili, da ne bomo izbirali neke princese ali kraljice, kot to počnejo drugod. S tem smo na nek način že pokazali identiteto. Seveda je takšno razmišljanje pripeljalo do tega, da festival modre frankinje nikoli ni bila masovno obiskana prireditev,« je dejal.0
»A če pogledamo nazaj, je vendarle dal lepe rezultate – sodelovanja med vinarji pa tudi samozavest, ki so jo dobili v zadnjih 15 letih. Navsezadnje lahko vsak dolenjski ali posavski vinar pride v Ljubljano s svojim vinom in ga tam ponosno postreže. Še vedno menim, da je steber našega okolja cviček, hkrati pa je modra frankinja zelo hitro prišla od točke nič, ko vina niso bila znana in morda niti ne dobra, do zelo solidnega rezultata. Zdaj pa je treba delati na znanju, kakovosti vina in sodelovanju,«dodaja Repovž.
Prepričan je, da se moramo o vinu pogovarjati kot o enostavni pijači, »ki zraven ne potrebuj nekega silnega govora, ampak samo, da je dobro. Danes ljudje ne želijo več veliko razmišljati o vinu. Iščejo nekaj lahkotnega, enostavnega, kar jih ne obremenjuje. Pred 15 leti nihče od naših gostov ni povpraševal po kozarcu modre frankinje, danes se to zgodi. Smo pa kot družba prišli do točke, ko se vprašamo, kako naprej.«
Lemut: »Jasno je, kaj ljudje pijejo«
Kot dodaja Rok Petančič, ima festival vendarle konkretne, vidne učinke. »Nekoč frankinje po gostiščih skorajda ni bilo, danes jo imajo povsod,« dodaja. »Morda manjkata dva, trije zagrizeni posamezniki, ki bi še koga pritegnili in bi želja po povezovanju začela rasti. Tako bi potegnili voz naprej,« razmišlja Jernej Žaren.
Matjaž Lemut pa dodaja: »Jasno je, kaj ljudje pijejo: ne prebogato, ne 'pretanko', ravno prav pitko. Takšno frankinjo delajte, in to bo to!«
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.