Trajen poklon Faniki Požek: Bela krajina je z njo dobila glas in dušo
V Adlešičih so počastili Faniko Požek in njeno pesniško zapuščino.

Pred vhodom v podružnico Osnovne šole Loka v Adlešičih so 16. oktobra, na dan, ko bi praznovala 78. rojstni dan, slovesno odkrili spominsko ploščo besedilopiski Faniki Požek (1947–2019), roj. Vlašič, iz Dolencev.
Dogodek je na pobudo Fanikinega stanovskega kolega Brežičana Franca Smrekarja pripravilo Društvo pesnikov slovenske glasbe, katere članica in predsednica je bila tudi Fanika Požek. Da se pesnici, ki je s svojimi verzi obogatila slovensko glasbeno zakladnico, postavi trajen spomin, je prisluhnila tudi Občina Črnomelj.
Slavnostnega odkritja so se udeležili številni glasbeniki, domačini, prijatelji in njeni svojci, med njimi tudi otroka Vanesa in Gregor.
Pismo je hodilo pol leta
Že v otroških letih je mlada Fanika izstopala s svojo ustvarjalnostjo, pogumom in z ljubeznijo do besede. Na šolskih prireditvah je recitirala, pela in pisala kratke zgodbe, njene prve pesmi pa so že nakazovale občutek za toplino, melodijo in za iskrenost, ki je pozneje zaznamovala njeno umetniško pot. Pesem Bela krajina je bila tista, ki je prebudila zanimanje Lojzeta Slaka. Ker ni poznal njenega naslova, je pismo naslovil kar »Fanika Vlašič, Bela krajina«. Po dolgih šestih mesecih je pismo našlo naslovnico in začelo se je sodelovanje, ki je rodilo številne uspešnice – med njimi Deželica sonca in grozdja, Mama, prihajam domov, Visoko nad oblaki, Glas harmonike in Vprašaj srce.

Del narodne dediščine
»Fanika je bila posebna pesnica – njene besede so živele, dihale in imele toplino, ki je redka,« je povedal Smrekar. V svojem ustvarjalnem obdobju je napisala več kot 700 besedil za približno 70 ansamblov narodnozabavne glasbe – od Slakovega ansambla in Toneta Verderberja do ansambla Slavka Pluta, ansamblov Slavček, Mladi Dolenci, Petra Finka in Franca Miheliča, če omenimo le zasedbe iz Dolenjske in Bele krajine, in še veliko drugih. Gotovo pa jo je najbolj zaznamoval ansambel Lojzeta Slaka.
Njene pesmi so postale del narodne dediščine, saj so se dotikale vsega, kar je blizu človeku – doma, ljubezni, sreče, minljivosti.
Pesnica je prejela več kot 30 nagrad in priznanj, a, kot so poudarili govorniki, je najlepše priznanje to, da so njene pesmi ponarodele. »Dokler bodo živele njene pesmi, bo živela tudi ona. To je njena nesmrtnost,« je v nagovoru dejal črnomaljski župan Andrej Kavšek in dodal, da bo spominska plošča v Adlešičih trajen opomnik na delo, ki je pustilo globoko sled v slovenski kulturi.
Neponarejeno srce
Izjemno čustveno so na dogodku spregovorili tudi njeni dolgoletni sodelavci. Besedilopisec Franci Smrekar, ki je s Faniko prijateljeval več desetletij, je dejal, da je bila vedno polna ustvarjalnih isker: »Ideje so ji prihajale nenadoma, kar sredi pogovora, in takoj jih je zapisala – na list, robček, kar koli je imela pri roki.
Bila je ustvarjalka, ki je živela za besedo. Pisala je o ljubezni, domu, o ljudeh. Njen jezik je bil čist, razumljiv, melodijo si lahko skoraj slišal že ob branju. Včasih sem rekel – njene pesmi imajo srce, in srca se ne da ponarediti. Zaradi nje in njenih pesmi smo danes tu,« je poudaril.
Posebno ganljiv je bil nastop Andreja Berganta, še edinega živečega pevca Fantov s Praprotna, ki je s svojim toplim tenorjem zaznamoval slovensko narodno pesem. V svojem govoru je povedal: »Fanika, tvoja napisana pesem je kot pozlačena čaša, tvoja pesem v glasbi pa zlata čaša, iz katere smo vsi pili – poslušalci in glasbeniki. Skupaj s teboj smo ustvarili trajni spomenik slovenske nesnovne dediščine.«
Slovesnost so s pesmijo obogatili ansambel Tonija Verderberja in mladi harmonikar Gašper Štajnar, ki je zaigral Slakovi uspešnici Visoko nad oblaki in Glas harmonike, ter oče in sin Brane in Matej Mešl iz Dobrne, prav tako s Slakovi vižami.

Beli krajini je dala glas
Toni Verderber, ki je s Faniko sodeloval več desetletij, je poudaril: »Njene pesmi niso le besede – so občutja, spomini, ljubezen. Bela krajina je z njimi dobila glas in dušo.«
Za ansambel Slavka Pluta je večer pred osamosvojitvijo napisala besedilo za skladbo Pozdravljena, Slovenija. Omenil je še zadnjo, ki ji je ni uspelo dokončati, Moj ljubljeni dom, in jo je premierno izvedel ob recitiranju povezovalca prireditve Lojzeta Bojanca.
Spominsko ploščo so odkrili pred vhodom v šolo, le nekaj korakov od cerkve in pokopališča, kjer je našla svoj večni mir, ob možu. Zdaj bo njeno ime ostalo zapisano tam, kjer se je vse začelo – v Adlešičih, med belokranjskimi griči, ob Kolpi, v deželi sonca in grozdja.
E-novice
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se