M. L.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kakšno poletje, pravzaprav dve poletji – človek ju ne pozabi! Tisto leta 1966, natančno 25. avgusta 1966, je bilo zanju uradni začetek, kajti takrat sta se poročila. Letos je minilo od tedaj šestdeset let, in 29. avgusta sta Fanika in Jože Grmovšek s Piršenbrega z diamantno poroko vdahnila svojim mladostnim spominom dodatno krepčilno svežino.

Peljal je skozi Piršenbreg in ustavil se je. Presenečeno sta se ozrla na avtobus, ki je letos za poročni dan obstal pred njunim domom. Avtobus je potem odpeljal zbrane v Pišece, kjer je bilo v cerkvi že vse pripravljeno za poročni obred, ki ga je opravil brežiški župnik Ivan Šumljak. Lovski dom Lovske družine Globoko je bil potem naslednja in zadnja svatovska postaja.

Mojster za vse

Jože je lovski dom nekoč pomagal graditi. Poklicni mizar je in naredil je leseno opremo, ki pritiče takim stavbam. Mogoče je na novi poročni dan pomislil tudi na to, kako je takrat žagal in oblal in kako je sploh začel delati z lesom. »Za mizarja sem se učil v Tovarni pohištva Brežice. Rad sem delal v tišlariji. Bil sem tudi zelo natančen,« pravi.

Zaposlen je bil tudi v brežiškem komunalnem podjetju KOP, leto dni je delal v Nemčiji. Poleg mizarskega se je uspešno lotil vsakršnega dela »od elektrike do mehanike« in si je prislužil vzdevek zlate roke.

M. L.

Rože in vrt

Nedavno pogovor na njunem domu na Piršenbregu ni mogel miniti brez takega vpogleda v njegovo delovno kariero, tako kot je nekako samoumevno, da je beseda stekla o cvetočih gredah pred njuno hišo. Fanika se sicer ni postavila z njimi, a je v pogovoru zaupala, da si je zelo blizu z naravo.

»Rože in vrt so moja ljubezen. Tudi v vinograd grem rada. Rada urejam okolico. Pri rožah najdem odgovore na vsa vprašanja – kadar sem žalostna ali kadar sem vesela,« je povedala.

V preteklosti je bila zaposlena v brežiškem podjetju Vino oziroma Slovin. Po tistem, ko je podjetje propadlo in so delavci izgubili zaposlitev, je opravljala različna dela v nasadih jablan in jagodičja.

Lovec

Koliko mizarjev je lovcev, je za tokratno rabo manj pomembno od dejstva, da je Jože član zelene bratovščine. V lovski in drugih družbah omizje gor drži s šalami in dobrim razpoloženjem. Ta šaljivec, ki je bil štirideset let član, prvi bas, Lovskega pevskega zbora Globoko z začetnim zborovodjem Miho Halerjem in poznejšim Francijem Kenetom, sliši tudi na vzdevek Tarzan. Lovski kolegi mu s to opazko priznavajo izjemno moč, ki je stasitemu petinosemdesetletniku ne gre odrekati že na prvi pogled.

O njegovi krepkosti se je prepričal tudi prenekateri, ki se je z njim preizkusil v polaganju roke. Ni ga bilo junaka, ki bi položil Jožetovo roko na mizo.

Miklavži

Ko gre za roke, zlate in malodane misleče, so v ustvarjanju Fanikine zelo prepoznavne. »Vsako leto spečem miklavže iz kruhovega testa. To pečem že leta. Po dvanajst jih naredim, tako da jih je za vse naše domače,« je povedala.

Miklavžem je prav gotovo v zadoščenje, ko pečeni s tako ljubeznijo skrbne gospodinje razveseljujejo najširšo družino: Faniko in Jožeta ter družini sina Jožeta in njegove Lilijane ter hčerke Tatjane in njenega Toneta – iz teh korenin pa rastejo poganjki: vnuka Toni in Domen in pravnukinji Mija in Ema.

Živali

Člana te družine se očitno počuti tudi muc z imenom Muc, ki mu je Jože v znak obče naklonjenosti prislonil na balkon posebno lestev, po kateri gre žival v hišo, a v hiši na mizo nikoli. Mačka Špelca se je pred leti nekega dne dobesedno prišla poslovit – odtlej je ni. Živali so prisrčne in čuteče – tudi lovska psička, tičarka, je bila taka.

Martinovanje

Ko so se v pogovoru pred dnevi tako prepletale usode ljudi in živali, je beseda nanesla še na mesec, ki bo sledil oktobru. »Vsako leto 11. 11. ob 11. uri imamo martinovanje. Pravijo, da kdor spoštuje to, mu vinograd lepo uspeva,« je rekel Jože.

Letos ta vsakoletna zvestoba prazniku ni pomagala. V gorci, kjer imajo štiristo trt, so letos namreč nabrali veliko manj kot druga leta, sta povedala Jože in Fanika. Pač, letina je ali pa je ni.

Njunih šestdeset skupnih let je drugačnih: so, in to diamantna.