L. M.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V Domu starejših občanov Novo mesto pri svojih stanovalcih to pogosto opažajo, a sami takšni ne želijo biti. »Želimo ostati pozorni in hvaležni svojim predhodnikom,« pravi direktorica Mateja Jerič, ki dom vodi tretje leto.

Hvaležni Lojzki Potrč

Tudi zato so pred dnevi počastili prvo direktorico novomeškega doma Lojzko Potrč, ki je bila z domom povezana kar 25 let in ga je 21 let tudi vodila, danes, v jeseni življenja, pa je njegova stanovalka.

Ob njenem 86. rojstnem dnevu so se v klubski sobi zbrali zaposleni, ki so se v domu zaposlili v času njenega direktorovanja in si tam še danes služijo vsakdanji kruh. Takšnih, ki so delali z njo, je še 45, srečanja pa se jih je udeležilo okoli 25. Z močnim stiskom rok, objemom, nasmehom in iskrenimi željami po zdravju in čim stabilnejšem koraku so Lojzki zaželeli vse najboljše. Zelo so jo razveselili.

L. M.

»Hvala vsem,« je dejala slavljenka in skupaj z direktorico Matejo Jerič zarezala v slastno torto, ki so ji jo z veseljem pripravili v domski kuhinji. Lojzka se še kar dobro drži, hodi s hojico, v domu telovadi, le malce bolj pozabljiva je postala, kar je pri teh letih seveda razumljivo.

Zbrani zaposleni so obudili marsikatero anekdoto in spomin, povezan z njo.

Prvi starostniki brez obleke

Direktorica Jerič je med drugim povedala, zakaj dan doma praznujejo 10. januarja. Na ta dan leta 1980, v hudi, mrzli zimi z veliko snega, so sprejeli prvih pet stanovalcev. Po pripovedovanju je prvi gospod prišel iz bolnišnice brez vsega, celo brez obleke. Direktorica Lojzka se je hitro znašla in ni stala križemrok – odšla je na Rdeči križ, kjer so poskrbeli, da so ga primerno oblekli in uredili.

Po pripovedovanju Lojzke si je prvih pet stanovalcev lahko samo izbiralo sobe in bili so razkropljeni po vsej hiši. Peščica zaposlenih se je zelo trudila, da jim je ustregla, da bi se dobro počutili. Niso imeli še izkušenj za delo s starejšimi, a z veliko dobre volje in odprtimi srci jim je uspevalo.

L. M.

Celo slikarji in podnajemniki

Hišo, kot so poimenovali dom starejših občanov, so želeli hitro napolniti, a v tistih časih starejši niso želeli v dom in so bili zelo previdni. Čakali so na prve izkušnje nastanjenih, vse prepogosto so namreč krožile govorice, da je dom hiralnica, odhod vanj pa je veljal skoraj za sramoto. Kako drugače je danes, ko so vrste za sprejem dolge, srečni pa tisti, ki jim uspe starost preživljati v domu.

Lojzka se je takrat znašla, kot je najbolje znala. V začetku, ko so domske sobe še samevale, so jih za določen čas, da bi se finančno lažje prebili, odstopili tudi mladim strokovnjakom, ki so se zaposlili v novomeški industriji. Krajši čas je bil najemnik tudi kdo od zaposlenih. V domskih sobah so gostovali še slikarji v času slikarske kolonije, zato je marsikatera lepa slika ostala v domu. Dom pa je takrat kuhal tudi malice za Labod.

L. M.

Stanovalce iskali po mestu

Lojzka se je spomnila, da sta se s takratno kadrovnico Ljubico Petrca celo odpravili po mestu predstavljat dom starejših občanov in mimoidoče dobesedno novačili, naj pridejo k njim.

A že leto dni po odprtju je bil dom v celoti zaseden s starejšimi. Do Lojzkine upokojitve leta 1984 se je s prvotnih 160 mest razširil na 350 stanovalcev, začeli pa so razvijati tudi pomoč na domu in druge dejavnosti.

Brez pleničk pampers

Med obujanjem spominov so zbrani zaposleni povedali tudi, da v prvih letih ni bilo plenic za enkratno uporabo, ki so danes pri negi starejših z inkontinenco nepogrešljive. Vse plenice so bile bombažne, prali pa so jih ročno. »Zato danes ni kaj jamrati,« so sklenili.

Častna stanovalka, kot danes pravijo Lojzki Potrč, je kot upokojenka najprej nekaj let prihajala v dnevno varstvo v Ajdo, od letošnjega marca pa je stalno sprejeta v dom. V letih, ko je vodila ustanovo, si je ves čas prizadevala za njen napredek. Pod njenim vodstvom so dom dograjevali, zgradili kapelo in varstveno-delovni center, ki je pozneje postal samostojni zavod. Razvijali so nego, fizioterapijo, delovno terapijo in različne krožke ter se povezovali z okoljem. Leta 1991 so v dom sprejeli tudi 26 beguncev z vojnega območja Bosne in Hercegovine.

L. M.

Velika družina

Lojzki, ki jo danes v domu rada obiskuje vsa družina, tudi pravnuki, je bilo vedno najpomembnejše, da so zaposleni delovali kot ena velika družina: da so se dobro počutili, si pomagali in dobro delali. Enako pomembni so ji bili tudi oskrbovanci – da niso imeli le postelje in hrane ter bili prepuščeni sami sebi, ampak da je bilo zanje res dobro poskrbljeno. 

»To je tudi moje vodilo. Nič ni samoumevno, spoštovati je treba delo predhodnikov,« pravi sedanja direktorica DSO Novo mesto Mateja Jerič. Zato ob koncu leta povabijo vse svoje upokojence na srečanje in zbere se jih tudi skoraj sto. Vedno je veselo.