D.S.

»Imela sem učenko, ki se je zelo bala psov in je prvo uro, ko sva bila s Hatchijem v razredu, samo sedela ob strani. Na koncu ure se je približala, naslednjo uro pa ga je že pobožala. V mlajših skupinah si sprva nihče izmed otrok ni upal pobožati Hatchija, na koncu, preden sva šla, pa so ga že sprehajali,« je nekaj izkušenj o strahu otrok pred psi opisala Brigita Prus, učiteljica na Osnovni šoli Stopiče ter vodnica terapevtskega psa, triinpolletnega škotskega ovčarja Hatchija. »Kuža se zna zelo prilagoditi. Ko sva stopila v vrtčevski oddelek, se je ulegel na tla in ves čas miroval. Čutil je, da mora biti 'nizek' pred majhnimi otroki.«

Pred kratkim so v društvu izdali priročnik Od strahu do prijateljstva, ki združuje strokovne pristope, praktične vaje in izkušnje terapevtskih parov, ponuja usmeritve, konkretne nasvete, didaktično gradivo in rešitve za odpravo strahu pred psi.

D.S.

Priročnik so prvič predstavili na dan sreče, 20. marca, v Ljubljani, pred nekaj dnevi pa skupaj s štirinožnimi prijatelji tudi v novomeški Knjižnici Mirana Jarca. Namenjen je staršem otrok, ki se bojijo psov, vzgojiteljem, učiteljem, vodnikom terapevtskih psov in vsem, ki jih to področje zanima, pravi soavtorica priročnika Jana Miklič. Ob priročniku je izšla tudi zgodba Skrivnost dedkove knjige, ki govori o deklici, ki premaga strah pred psom. Slikanica je po besedah Mikličeve v prvi vrsti namenjena otrokom, ki se bojijo psov, seveda pa tudi vsem drugim otrokom, ki jih zanimajo pustolovske zgodbe, oziroma tistim, ki bi radi izvedeli kaj več o pasjem obnašanju in pravilnih pristopih do psov.

Psu se približamo s strani

In kak je pravilen pristop do psa? »Psi med seboj komunicirajo na drug način kot ljudje. K psu pristopimo s strani, ne gledamo ga v oči, kajti pri kužkih, ko se približajo drug drugemu in če si zrejo neposredno v oči, pomeni, da si grozijo. Psu se torej približamo s strani, v njegovi bližini ne tekamo, ne mahamo z rokami in ne kričimo,« je pojasnila Mikličeva. Če neznani kuža priteče do otroka, pa naj se otrok postavi v položaj želve ali drevesa, doda.

Da je strah pred psi še močno prisoten, zlasti pri otrocih v vrtcih in osnovnih šolah, pravi tudi Marinka Srebernjak, vodja in glavna gonilna sila dolenjske podružnice društva Tačke pomagačke, ki je kot medicinska sestra že kmalu prepoznala izjemno vlogo terapevtskih psov. Kot dodaja, strah pred psi – tako vsaj povedo otroci – najpogosteje izhaja iz tega, da jim doma starši ali stari starši govorijo, da kužki grizejo in da se jih je treba izogibati. »A malokdo ima res slabo izkušnjo s psom, na primer kak ugriz. Zanimivo pa je, da ta strah navadno širijo tisti, ki nimajo psov.«

Z desetletnim škotskim ovčarjem Winnerjem obiskujeta šole, vrtce, knjižnice, domove starejših občanov, bolnišnice. Po njenih izkušnjah se otroci, ki se bojijo psov, s pravilnim pristopom do kužka začnejo hitro sproščati. »Ko vidijo, da se sošolci ali sovrstniki psov ne bojijo, želijo biti enaki njim in po navadi je ta strah hitro premagan. Spomnim se primera, ko se je deklica tako zelo bala kužka, da je dobesedno plezala na mize, na koncu ure pa ga je že božala.«

Deklica se je bala psov z izbuljenimi očmi

Novi priročnik in zgodba sta hkrati tudi nekakšen napovednik novega programa društva Od strahu do prijateljstva, ki temelji na strokovno zasnovanem pristopu in postopnem spoprijemanju z izvorom strahu. Pogosto namreč starši pripeljejo svoje otroke, ki se bojijo psov, v knjižnico v program Beremo s tačkami, ki pa ni primerno okolje za ta namen, saj taki otroci potrebujejo kontrolirano okolje in prilagojen program, pravi Jana Miklič.

D.S.

Program odprave strahu pred psi, ki lahko poteka doma, v šoli ali kjer koli drugje, se začne s srečanjem s starši, ki pojasnijo, kaj je vzrok tega strahu pri otroku in kaj otroka zanima, da se lahko vodniki s programom čim bolj prilagodijo njegovemu interesu, saj je zelo pomembno, da otrok rad pride na ta srečanja, poudarja Mikličeva. »Drugo srečanje je srečanje vodnika in otroka, da se otrok nanj že malo privadi in da pred njim nima strahu. Šele potem pride na vrsto srečanje s psom, pri čemer je lahko kuža zelo oddaljen od otroka, lahko sta vsak na svoji strani ograje ali pa ga otrok opazuje skozi okno in podobno. Postopoma se otrok približuje psu. Ko je povsem sproščen v bližini psa, pride na vrsto aktiven pes, kajti pogosto se otrok še vedno boji psa, ki teče proti njemu, torej psa v gibanju. Ko odpravi tudi ta strah, začnemo uvajati še druge pse, najprej take, ki so otroku najmanj strašni, potem pa take, ki se mu zdijo najbolj strašni. Ko otrok odpravi strah pred enim psom, to namreč še ne pomeni, da je odpravil strah pred psi. Uvajati moramo še druge pse.«

Že na prvem srečanju otrok pove, kateri psi se mu zdijo najbolj strašni. »Imela sem deklico, ki se je bala psov z izbuljenimi očmi. Ti so zato prišli na vrsto čisto na koncu. Odvisno je tudi, kateri cilj bi radi dosegli, torej ali gre za to, da bo lahko otrok šel mimo psa na ulici ali pa mogoče družina načrtuje pasjega družinskega člana, pa se eden izmed otrok boji psov. Motivi in cilji so torej zelo različni,« dodaja Jana Miklič.

D.S.

Individualno ali skupinsko branje s kužkom

Ob predstavitvi priročnika in novega programa so otroci prikazali tudi program Beremo s tačkami, ki ga izvajajo tudi v Knjižnici Mirana Jarca. Starši lahko otroke, ki imajo težave z branjem, v knjižnici prijavijo na individualno branje R. E. A. D., pri katerem sodelujejo samo en otrok ter kuža in njegov vodnik, ali pa na skupinske bralne urice. »Običajno v skupino pride pet ali šest otrok. Knjižničarke izberejo zgodbo, ki jo skupaj z otroki preberemo, potem pa se o njej pogovarjamo. Otroci odgovarjajo na vprašanja, za pravilen odgovor pa lahko dajo Lizi neko nalogo, da npr. išče priboljške ali pa svojo igračko,« pripoveduje Goran Sladič, vodnik triletne Lize, pasme romanski vodni pes.

D.S.

»Otroci čisto drugače berejo, ko je kuža zraven. Pes razbremeni ozračje; tako otroci nimajo več treme, ni jim nerodno brati pred drugimi. Vsi v skupini se povežemo na prav poseben način,« dodaja Sladič.

Podobne izkušnje ima tudi učiteljica v OŠ Stopiče Brigita Prus, ki s Hatchijem kot vodnica obiskuje vse razrede in tudi vrtčevske oddelke. »Pes sodeluje pri procesu: motivira, nagrajuje, naveže stik z otrokom. Otrok dejansko komunicira z njim in ne z učiteljico ali z menoj. Te ure so neverjetno umirjene, pes umiri tudi hiperaktivne učence. Otroci poznajo vsa pravila, kako se morajo obnašati v družbi psa, da ni ploskanja, kričanja, da mu morajo pustiti odprt prostor za izhod. Vedo, da ko se pes naveliča, se umakne in vanj ne silijo. Vedo tudi, da lahko kužka vedno boža samo en otrok, kajti preveč rok kužka moti. V vrtcu pa gre bolj za seznanjanje s psom, premagovanje strahu pred psi in podobno,« pripoveduje Prusova.

»Moja prva izkušnja je bila ravno z Winnerjem, ko smo Marinko Srebernjak povabili na dogodek Prespimo noč v šoli. Deček, ki je sicer zelo težko bral, je medtem, ko je božal Winnerja, začel povsem tekoče brati. Če tega ne bi videla, ne bi verjela! V razredu imam tudi tri dislektike, ki pred veliko skupino ne želijo brati, individualno pa jim gre veliko lažje. Če je zraven še pes, pa sploh,« pravi. Enkrat mesečno s Hatchijem obišče tudi knjižnico Šentjernej, v kateri z vsakim obiskom bralnih uric otroci lažje, z vse manj treme in strahu, berejo na glas, pred drugimi.

Kuža je neverjeten medij

Program R. E. A. D. je individualni program, pri katerem sodelujejo samo vodnik, pes in otrok. Narejen je po ameriški licenci; zanj ima društvo tudi ekskluzivo v Sloveniji, pravi predsednica društva Dušanka Prelc Premate. »Pri tem programu res zaznavamo velike uspehe. Sama sem, na primer, delala z deklico, ki je brala tako hitro, kot je dihala, sama sebe ni dohitevala in je izpuščala besede. Ko je začela ritmično božati kužka, pa je najprej umirila svoje dihanje, ne da bi se tega sploh zavedala. Nato je umirila tudi branje in začela popolnoma normalno brati. Kuža je bil torej nekakšen medij, ki ji je pri tem pomagal.«

D.S.

Člani društva s svojimi štirinožnimi prijatelji podpirajo procese v zelo različnih ustanovah. Njihovi uporabniki so tudi domovi starejših, rehabilitacijski center Soča, bolnišnice, varstveno-delovni centri. Terapije s pomočjo psov, na primer pri fizioterapijah, delovnih terapijah, v rehabilitacijskem centru, so vedno ciljno usmerjene, program zanje pa pripravijo strokovni sodelavci. Na podlagi programa nato vodnik pripravi kužka na to, kaj bo počel. Dostikrat, sploh v domovih starejših, pa gre bolj za družabništvo in spodbujanje. »Starostnik bo mogoče neko vajo dvakrat, trikrat naredil, potem pa ga bo začelo vse boleti. Če je zraven kuža, ki leži na tleh in se je treba vsake toliko skloniti ter ga pobožati, pa starostnik s tem ne bo imel nobenih težav. Kuža je res izjemen motivator,« še pripomni Dušanka Prelc Premate.