Igor Vidmar

Novo mesto je nedvomno slovenska kolesarska prestolnica, ko je govor o tekmovalnem kolesarstvu in dirki Po Sloveniji, vprašanje pa je, ali je to tudi v kolesarskem turizmu oziroma ali lahko postane tudi to. O tem so na srečanju v prostorih novomeškega Turistično informacijskega centra razpravljali nekdanji poklicni kolesar in direktor Kolesarskega kluba Adria Mobil ter prvi mož dirke Po Sloveniji Bogdan Fink, v. d. direktorice Slovenske turistične organizacije Valerija Pučko, lastnik kolesarskega hotela in navdušen kolesar Jože Ravbar, podžupan Mestne občine Novo mesto Urban Kramar in predsednik novomeškega gorskokolesarskega kluba Zverinice Marko Bernik.

Kolesarska dirka Po Sloveniji je nedvomno izvrstna promocija za Slovenijo in tudi Novo mesto kot privlačno kolesarsko turistično destinacijo, zato je v organizacijo prireditve že več let tesno vpeta Slovenska turistična organizacija (STO). »Vedno se vprašaš, kaj te zanima, in potem se odločiš, kam boš šel. S STO želimo v prenosih dirke Po Sloveniji na Eurosportu vzbuditi zanimanje kolesarjev, da bi prišli na kolesarske počitnice v Slovenijo. Ko je Eurosport prvič prenašal dirko, je k nam prišlo dvajset njihovih ljudi in samo dva med njimi sta pred tem že bila v Sloveniji, a še ta dva na Bledu. Poznali so Hrvaško in Srbijo, Slovenijo so pa očitno preskočili. Ti, ki k nam prihajajo zdaj, Slovenijo dobro poznajo, tudi Novo mesto in Dolenjsko, ki imata kolesarjem kaj ponuditi,« o tem, da smo danes že vrisani na kolesarski turistični zemljevid, meni Bogdan Fink.

Jože Ravbar spremembe v prepoznavnosti Slovenije in Dolenjske kot kolesarskoturistične dežele dobro zaznava v strukturi svojih gostov. K njemu prihajajo kolesarji z vsega sveta: »Kot navdušen kolesar se za usmeritev v outdoor turizem nisem odločil zaradi dobička, pač pa predvsem zato, da se tovrstni turizem razvije tudi pri nas. Gostom lahko ponudimo lepe ceste z malo prometa za cestno kolesarjenje, gozdne poti in makadamske ceste na Gorjancih, v Kočevskem rogu pa tudi bolj adrenalinske proge. Gostom svetujem, kam vse lahko gredo, in jih opremim z zemljevidi. K nam gostje pridejo tudi za dalj časa. V kratkem prideta k meni dva Italijana, ki bosta tu kolesarila kar dva tedna.«

Marko Bernik je poudaril pomen izkušenj, ki jih dobijo kolesarski gostje med kolesarjenjem pri nas. Pri tem je namignil tudi na odnos domačinov do takih gostov: »Gorskokolesarske poti so večinoma speljane po zasebnih zemljiščih oziroma gozdovih. Da jih speljemo, potrebujemo soglasja lastnikov, ki pa jih je praviloma veliko. S tem imamo dejansko več dela kot z gradnjo in vzdrževanjem poti.« Če bi imel gost slabo izkušnjo z lastnikom zemljišča, ki za to, da kolesarska pot poteka po njegovi parceli, ni dal soglasja, bi odšel domov precej nezadovoljen in bi to povedal tudi drugim. Krog tistih, ki bi to »slišali«, je v času družbenih omrežij lahko zelo velik in škoda velika.

Urban Kramar je predstavil občinske naložbe v zvezi s kolesarsko infrastrukturo in še posebej kolesarske povezave, namenjene potovanjem. Kar se tiče dobrih možnosti za vse zvrsti kolesarstva, meni, da je to tako kot pri športu, pri katerem se v Novem mestu ne osredotočamo zgolj na enega ali dva, ampak imamo široko paleto športnih disciplin: »Ker se zaradi širine ne moremo osredotočiti na en ali dva športa in biti tam res vrhunski, imajo meščani zato širše možnosti izbire. Podobno je lahko tudi s kolesarskim turizmom.« Ugotavlja tudi, da večino dejavnosti na tem področju izvajajo ljubitelji, in meni, da je to sicer dobro, a če hočemo narediti korak naprej, je treba nekatere stvari profesionalizirati. »To je tako, kot ko želi organizator turističnih potovanj iz Ljubljane na Dolenjsko pripeljati dva avtobusa Korejcev, da bi tu pokusili res dober cviček, a mu Francelj odgovori, da jih tisti dan ne more sprejeti, ker ima popoldne službo.«

Valerija Pučko se sicer strinja s tem, da ima Dolenjska dobre možnosti za vse vrste kolesarskega turizma, a vseeno predlaga, da bi se morali osredotočiti na eno in ji pri trženju dati poseben poudarek. Gre namreč za različno ciljno občinstvo. Bogdan Ravbar pa je debato sklenil z ugotovitvijo, da moramo prodajati, kar imamo: »Imamo cviček in gričke in temu ne moremo ubežati, tudi če nam kaj od tega ni všeč. To moramo prodajati.«