Unsplash

Cushing je večinoma bolezen starejših psov. Večina psov je ob nastopu bolezni stara 6–12 let.

V 80 do 85 odstotkih primerov je vzrok Cushingovega sindroma ((tudi hiperkortizolizem in hiperadrenokorticizem) tumor hipofize, ki je večinoma benigen, redkeje pa tumor nadledvične žleze. V obeh primerih telo proizvaja preveč kortizola.

Klinični znak, ki ga lastniki največkrat najprej opazijo, je prekomerno uriniranje in prekomerna žeja. Zdrav pes mora dnevno spiti 40–60 ml vode na kg telesne teže. Torej, pes, ki tehta 20 kg, mora spiti približno 1 liter vode dnevno. O prekomerni žeji govorimo, ko pes vsakodnevno spije dvojno količino vode ali še več. Če pije preveč, to še ne pomeni, da ima Cushingov sindrom, je pa to vsekakor razlog za obisk veterinarja, saj je razlogov za prekomerno žejo več.

Cushingov sindrom je resna bolezen

Med najpogostejšimi kliničnimi znaki so še: utrujenost, manjša fizična aktivnost, sopihanje (tudi v mirovanju), povečan tek, izguba telesne teže in izguba mišične mase, zlasti na zadnjih nogah (zato tudi težje vstajajo in so manj aktivni, ne nujno zaradi starosti in morebitnih ortopedskih težav ter bolečin, ki jih spremljajo); značilen je tudi povečan oz. napihnjen »Cushingast«, trebušček zaradi prerazporeditve maščobe in oslabljenih mišic ter kožne spremembe, kot so stanjšanje kože in izpadanje dlake po trebuhu, bokih, prsnem košu in po vratu; ponovna rast dlake je počasnejša. Pri večini psov je izraženih več naštetih kliničnih znakov.

Pixabay

Cushingov sindrom je resna bolezen. Nezdravljen lahko vodi v razvoj dodatnih bolezenskih stanj, kot so: sladkorna bolezen; povečan krvni tlak, ki vodi v poškodbe ledvic in možganov; trombembolija, ki lahko povzroči nenadno smrt; imunosupresija, ki jo povzroča kortizol, vodi v pogoste okužbe in slabše celjenje ran, na koži se lahko razvijejo gnojno vnetje, ogrci in kalcifikacije; imunosupresija v kombinaciji z razredčenim urinom pa vodi v pogoste bakterijske okužbe sečil; tudi jetra so prizadeta in izgubljajo na svoji zmožnosti zaradi metabolnega stresa.

Prognoza in zdravljenje sta odvisna od lokacije tumorja

Ko pacient s Cushingom pride na kliniko, nam poleg kliničnih znakov zelo veliko pove dobra anamneza. Nato vzamemo vzorec krvi za rdečo in belo krvno sliko ter biokemijske preiskave. Vedno, ko pes veliko pije in veliko urinira, je dobro preveriti tudi urin. Zaradi povečanega trebuščka naredimo tudi ultrazvočni pregled trebuha, pri katerem želimo izključiti prisotnost proste tekočine oz. krvavitev v trebuhu in tumorske spremembe; pričakovana najdba pa so povečana jetra in nadledvične žleze. Vsekakor pa lahko pri ultrazvočnem pregledu naletimo tudi še na kakšno pridruženo bolezen.

Bolezen potrdimo s testom supresije z nizkim odmerkom deksametazona, pri katerem vzamemo vzorec krvi pred aplikacijo deksametazona in nato še dvakrat v štiriurnih razmikih. Rezultat tega testa pa nam pove tudi lokacijo tumorja, torej ali je v hipofizi ali nadledvični žlezi.

Prognoza in zdravljenje sta odvisna od lokacije tumorja. Če je na hipofizi, je prognoza dobra, saj gre v veliki večini primerov za benigni tumor. Z dosmrtno vsakodnevno terapijo nadzorujemo klinične znake bolezni in tako zagotavljamo normalno kakovost življenja, pacient pa ima pred seboj leta normalnega življenja. Če je tumor na eni izmed nadledvičnih žlez, pa je prognoza lahko dobra ali slaba, odvisno od benignosti ali malignosti tumorja. Benigni tumor lahko kirurško odstranimo, malignega pa le, če smo ga odkrili dovolj zgodaj in se ta še ni vrastel v okoliška tkiva ali zaseval v preostale organe.

Rezultat, ki ga pričakujemo po uspešni operaciji ali določitvi terapije, je zmanjšanje žeje in posledično uriniranja, povrnitev energije, pridobivanje mišične mase, večja fizična aktivnost, zmanjšanje »Cushingastega« trebuščka, izboljšanje videza kože in dlake pa tudi ponovna rast dlake na prej brezdlačnih predelih.