Društvo paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja

Enajstega decembra 2010 je začel veljati Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), ki določa, da je treba najpozneje v 15 letih omogočiti dostop do storitev in objektov v javni rabi vsem ljudem, ne glede na njihovo oviranost. Rok se torej izteka čez devet mesecev. Pa bo v praksi dejansko vse tako, kot določa zakon?

Osmi člen omenjenega zakona pravi, da je pri dostopu do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, prepovedana diskriminacija zaradi invalidnosti. V 38. členu zakona pa je med drugim zapisano, da se primerna prilagoditev obstoječih objektov v javni rabi zagotovi s tem, da se odpravijo grajene in komunikacijske ovire, ki jih mora investitor odpraviti ob prvi rekonstrukciji objekta po uveljavitvi tega zakona, a najpozneje v 15 letih po uveljavitvi tega zakona. Enak rok velja za prilagoditev prevoza potnikov v železniškem prometu, rok za prilagoditev avtobusov pa je potekel že decembra 2020.

Težave pri starejših stavbah

Dostopnost za osebe z gibalnimi omejitvami je po besedah Maje Babič, direktorice zavoda Brez ovir, ki si s svojo ekipo prizadeva za dostopnejše okolje za vse ljudi, še vedno velik izziv. To velja zlasti na področju starejših stavb in infrastrukture, kjer so arhitekturne rešitve zastarele in neprilagojene sodobnim standardom, prilagoditve pa pogosto niso opravljene zaradi omejenih finančnih sredstev ali arhitekturnih omejitev, je dejala.

»Pomembno je, da si pristojni organi, skupaj z nevladnimi organizacijami in strokovnjaki, intenzivno prizadevajo sistematično odpraviti te ovire. To vključuje ne le fizične prilagoditve, kot so: klančine, dvigala in širša vrata, ampak tudi uvedbo novih tehnologij, ki olajšajo komunikacijo in navigacijo,« je poudarila sogovornica.

Občina ima posluh

Kakšne so razmere na našem koncu, smo povprašali v Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. »Da se izteka datum, je razvidno tudi iz tega, da so se začeli v nekaterih inštitucijah zanimati za te težave in nas poprosili za kak nasvet pri določenih odstranitvah ali prilagoditvah, zavedajoč se, da lahko sledi sankcija,« pravi predsednik društva Jože Okoren. Ob tem je pohvalil Mestno občino Novo mesto, ki ima, kot pravi, veliko posluha za njihove težave in z njo tudi aktivno sodelujejo. Stanje v Novem mestu je zadovoljivo, dostopi so urejeni do večine bank, obeh pošt, kulturnega centra, gostinskih lokalov, tudi do vseh večjih športnih objektov, našteva Okoren.

»Pri novogradnjah v veliki večini primerov uredijo dostope za invalide. Če kje zaznamo kako gradnjo javnega pomena, ki nima urejenega dostopa, pa stopimo v stik z investitorjem in nevsiljivo opozorimo na naše potrebe. Je pa še kar nekaj za nas pomembnih javnih ustanov starejšega tipa, ki so spomeniško zaščitene ali pa jih zaradi različnih razlogov ni mogoče prilagoditi,« dodaja Okoren.

Parkirna mesta pogosto zasedena

Dostopi so večinoma dobro urejeni, še največ težav tako invalidi na vozičkih opažajo pri neustrezni urejenosti sanitarij v nekaterih trgovskih centrih, športnih objektih, na stadionih. Neredke pa so težave s parkiranjem pri novomeški bolnišnici, saj so parkirna mesta za invalide pogosto zasedena. Tako morajo parkirati na »navadnih« parkirnih mestih, kjer pa med avtomobili ni dovolj prostora za invalidski voziček. »Zato mora žena avto ustaviti kar sredi parkirišča, iz avta vzeti voziček, da se vanj presedem, šele nato lahko parkira. To je precej neugodno,« izkušnjo opiše Franc Kuhelj iz Stavče vasi pri Dvoru.

Ob tem Okoren opozori tudi na potrebe slepih in gluhih invalidov. »Tudi oni aktivno sodelujejo in opozarjajo. Zagotovo pa bo v Sloveniji trajalo še precej časa, da bomo dosegli nivo, denimo, skandinavskih držav.« Tako bo potrebne še veliko dobre volje in obojestranskega sodelovanja za še boljšo urejenost, dodaja.

Na vlak lahko, izstopiti pa ne morejo

»Država je imela jasno določen okvir, do kdaj naj bi se vsi objekti v javni rabi prilagodili, vendar je bilo ukrepov v tej smeri zelo malo, kljub našim opozorilom in vsem aktivnostim, ki jih invalidske organizacije izvajamo v sklopu svojega delovanja. Žalostno je, da se naši mlajši kolegice in kolegi odločajo za poklic oziroma izobraževanje na podlagi tega, kateri izobraževalni objekti so dostopni za gibalno ovirane, in ne v skladu s svojo željo in zmožnostjo pridobiti poklic,« pa je opozorila strokovna vodja dejavnosti Osebna asistenca pri Zvezi paraplegikov Slovenije Špela Šušteršič.

Kot je dejala, je kar nekaj zdravstvenih in socialnovarstvenih objektov po Sloveniji popolnoma nedostopnih za gibalno ovirane, zanje so nedostopni tudi skoraj vsi medkrajevni avtobusni prevozi. »Le nekaj večjih mest ima nizkopodne avtobuse, posamezniki se vse prevečkrat spoprijemajo s težavami tudi pri potovanju z vlakom. Zgodi se, da je vstopna postaja prilagojena za vstop z invalidskim vozičkom, ne pa tudi končna postaja. Ker se letos izteka rok, ki si ga je država določila za prilagoditev objektov v javni rabi, se predstavniki invalidskih organizacij bojimo, da bodo nadaljnje odločitve v povezavi s prilagoditvijo objektov sprejete prehitro ter premalo strokovno in bodo tako nastale težave, ki bodo posledica slabe ali premalo premišljene prilagoditve. Za državo pa bodo te hkrati tudi najdražje,« svari Šušteršičeva.

Kot poudarja, se država sicer trudi izvajati politiko, ki je skrbna tudi za invalide. A hkrati je po njenih besedah še kar nekaj neurejenih področij.

Ostalo je premalo časa

Kritični do skrbi za invalide so tudi v Nacionalnem svetu invalidskih organizacij Slovenije (NSIOS). Po njihovem mnenju se ozaveščenost v zadnjih nekaj letih počasi izboljšuje z dodatnim opozarjanjem vseh deležnikov na pomen dostopnosti za vse. »Pa vendar, na področju dostopnosti smo kot država in družba zaspali. Leto 2025 je že v teku in bojazen, da tudi 11. decembra letos dostopnosti ne bo v celoti, je upravičena,« so v skrbeh pri NSIOS.

Kot so pojasnili, se še vedno srečujejo z nedostopnimi objekti v javni rabi, čeprav so bili zgrajeni v zadnjih 15 letih. »Ravno tako je, ko gre za dostopnost, pomanjkljivo znanje načrtovalcev in oblikovalcev spletnih vsebin ter vsebin v digitalnih oblikah. Pristojna ministrstva se zavedajo težave in poskušajo pripravit rešitve, vendar se bojimo, da je ostalo premalo časa.«

Nedostopne spletne strani

Največ težav opažajo pri nedostopnih spletnih straneh in informacijah javnega značaja. Nedostopnost v grajenem okolju pa je, kot menijo, predvsem posledica najemov in nakupov stavb na strani države, občin ali zasebnih lastnikov brez pomisleka, da morajo biti ti objekti dostopni tudi za invalide. »Veliko objektov je zgrajenih v nekem drugem času, kjer vedno znova trčimo ob Zavod za kulturno dediščino, pojavljajo se vprašanja glede statike in manjših dimenzij notranjih prostorov,« dodajajo.

NSIOS aktivno opozarja na težave invalidov na terenu, podaja različne pobude, predloge in pozive pristojnim organom in ministrom. Državni organi in ministrstva se po njihovih besedah odzivajo, a na drugi strani pogrešajo več samoiniciativnosti in zavedanja, da invalidnosti posameznik ni izbral sam, ampak jo je pridobil zaradi takšnih ali drugačnih težav.

D. S.