M. G.

Pletar je spreten rokodelec, ki obvlada različne tehnike prepletanja naravnih materialov. Njegovo delo zahteva veliko potrpežljivosti, natančnost, občutek za obliko ter dobro poznavanje značilnosti surovin, ki jih zna pripraviti in uporabiti glede na namen izdelka. Pletarstvo je danes redkejša dejavnost, vendar še vedno izjemno pomembna za ohranjanje kulturne dediščine.

»Še kot mulc sem opazoval očeta, ki je znal mojstrsko plesti s protjem; naši kraji so bili znani po oprtnih koših in poljskih košarah, a z odhodom od doma, iz Šmihela pri Žužemberku v Ljubljano, so mi ti spomini nekako zbledeli,« se spominja Branko Struna. Po upokojitvi leta 2014 sta se z ženo vrnila na njeno domačijo na Sinji Vrh nad Kolpo. Pravi, da mu ni ostalo drugega, kot da se ji prikloni in svojo Suho zamenja za njeno Belo krajino.

Kraj je čudovito prvinski. Ona rada obdeluje kos zemlje in ob tem obuja spomine na stezice svoje mladosti, Branka pa je leta 2018 nekaj povleklo proti leskovemu grmu za hišo. V roke je vzel nožiček in škarje – in pot v svet pletarstva se je začela. Leto pozneje se je prek upokojenskega krožka še bolj poglobljeno seznanil z obrtjo.

»Tukaj zdaj, kot se reče, ubirava jesenske sadove življenja. Bil je covid, malo smo se dobivali po garažah in se učili,« pripoveduje z nasmehom. Iskro navdušenja mu je prižgal Jure Žagar z Vinice. Ko je Branko prvič stopil v njegov delovni prostor, ga je prevzela energija materiala: leskove vitre, beke oziroma bekavice (vrbovo šibje), koruzno ličje – vse to Jure nabira sam in iz njih plete izvirne uporabne predmete: cajn, košarice, cekarje, nahrbtnike, opletene steklenice, pladnje …

»Potegnilo me je sto na uro!« pripoveduje Branko z iskrivimi očmi. V kratkem času si je pridobil certifikat Obrtne zbornice, certifikat TKBZ Belokranjsko in naziv rokodelec s statusom osebnega dopolnilnega dela. »Vsak zaslužen evro pride prav, tudi pri solidni pokojnini. Zame pa ima protje prav poseben vonj, vitrica pa je moja ljubezen. Ko izdelam vitrico in začnem plesti, mi srce kar zaigra,« pravi ponosno. Najboljša leska za delo je v času mezge, čeprav je za obdelavo primerna vse leto. Prek obrtne zbornice in društva upokojencev vodi delavnice – tudi otroci osnovnih šol spoznavajo čarobnost ročnega dela.

»V tretjem življenjskem obdobju sem končno našel sebe – vrnil sem se k naravi, rokam in srcu,« pravi Branko in na stojnici pokaže na košare in nahrbtne koše, primere za vsako uporabo.