Dominik Papež, novomašnik iz Suhe krajine: Od geodeta do kapucina
Kapucin Dominik Papež iz Ambrusa bo danes prejel mašniško posvečenje. Nekdanji geodet je po pestri življenjski poti našel svoje poslanstvo v duhovništvu.
Bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega lokalnega okolja.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Danes, v ponedeljek, 29. junija, ga bo ob 16. uri v novomeški stolni cerkvi za duhovnika posvetil novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje, novo mašo pa bo bral v domači župniji Ambrus v nedeljo, 12. julija, ob 14. uri.
»Nove maše se že zelo veselim in jo nestrpno pričakujem,« je povedal br. Dominik, ki si je za novomašno geslo izbral zadnje Jezusove besede pod križem, ki pa so povezane tudi z začetkom njegove poti za Jezusom: »Žena, glej, tvoj sin ... glej, tvoja mati! (Jn 19,26-27).«
Pomembno bistvo poti
»Te besede sem doživel po zanimivih sanjah ob mojem spreobrnjenju leta 2008. Moje duhovništvo je odgovor na to Njegovo veliko izkazano ljubezen meni,« razlaga 43-letni novomašnik Dominik Papež, ki je dokaz, da bog v svoje poklice ne kliče le v mladih letih.
A kot pravi sam, ni pomembna dolžina poti, ampak njeno bistvo.
Dominikova življenjska pot je bila do odločitve za duhovništvo povezana z mnogimi preizkušnjami, notranjimi boji, iskanji in zorenjem. Najprej je vse kazalo, da bo postal geodet, a svoje pravo mesto je na koncu našel med kapucini.
Iz verne kmečke družine
Dominik je odraščal v Brezovem Dolu v župniji Ambrus, v verni kmečki družini, kjer se je rodil kot drugi od petih otrok. Na živinorejski kmetiji je rad poprijel za vsako delo.
Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval najprej do 4. razreda v Ambrusu, nato pa v Ivančni Gorici, se je najprej vpisal na škofijsko klasično gimnazijo v Šentvid, a se kmalu prepisal na Srednjo gradbeno in geodetsko šolo v Ljubljani. Matematika mu je vedno dobro šla in želel je postati geodet.
Najprej frančiškan
Ko je doštudiral za ing. geodezije, pa je začel iskati smisel življenja in pri 26-ih letih se je odločil, da bo postal redovnik.
Vstopil je v frančiškanski red in začel študirati teologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani. A po dobrih šestih letih je zapustil skupnost, ker s frančiškani niso našli skupnega jezika.
Nato kapucin
Sledilo je spet težko obdobje. Leto dni je Dominik preživel kot zakristan pri svojem birmanskem botru msgr. Jožetu Plutu, ki je bil takrat župnik v ljubljanski stolnici.
»To leto sem doživel kot leto prečiščevanja poti za naprej. Odkril sem, da me Bog še vedno kliče na svojo pot. V tem času sem spoznal brate kapucine, ki so me navdušili s svojo Frančiškovo karizmo. Videl sem njihove nasmejane obraze in preprosto življenje z delom z ubogimi,« pripoveduje br. Dominik Papež, ki pri kapucinih občuduje predvsem povezano bratstvo, prizadevanje za delo v uboštvu in da se bratje trudijo res živeti to, kar govorijo.
Leta 2017 je začel redovno pot pri kapucinih in štiri leta je preživel v redovni vzgoji v Italiji. Kot pravi, se je tam veliko naučil o ponižnosti, kako poprijeti za vsako delo, ne glede na izobrazbo in status, predvsem pa kako živeti veselje med seboj in z ljudmi.
Delo z umirajočimi
Dominiku posebno izkušnjo, ki ga je globoko zaznamovala in dokončno usmerila v duhovništvo, predstavlja delo v LjubHospicu, saj so mu posebej blizu umirajoči, »ki so danes posebna veja ubogih, h katerim nihče prav rad ne gre.«
Duhovno spremljanje umirajočih v paliativni oskrbi, kar je bil tudi naslov njegove magistrske naloge na teološki fakulteti, je opravljal skoraj štiri leta.
In prav pri globokih pogovorih z umirajočimi, kjer je doživel najbolj pretresljive trenutke človekovega spreobrnenja, je spoznal, da mu manjka le še to, da bi jim lahko podelil zakrament sprave, bolniškega maziljenja, pa tudi Svete popotnice. »To pa lahko človeku da samo duhovnik.«
Dominik je veliko delal še z ubogimi v Župnijski karitas v Štepanji vasi – z brezdomnimi, z ljudmi z roba, pa tudi z družinami v stiski.
Zgled z življenjem
Po mašniškem posvečenju Dominik Papež ostaja v Župniji Ljubljana Štepanja vas, kjer mu dela ne bo manjkalo, kot pravi.
»Opaža se močan upad krščanstva. Zdi se, da človeku najbolj pomagamo, da mu damo Boga. Bog kot Odrešenik, ki nas zares razume, nam je potreben. Današnji človek očitno misli, da lahko elektronske naprave nadomestijo potrebo po Bogu. Tudi sam sem živel tako prazno, površno in nesmiselno življenje. A samo Bog nas lahko resnično osreči,« meni Dominik in dodaja, da je prava pot dober zgled svetosti in veselja do življenja.
Ni čudno, da je duhovnikov vse manj
Da so duhovni poklici v krizi in Katoliška Cerkev na Slovenskem letos npr. dobiva le pet novih duhovnikov, se pravzaprav ne čudi.
»Današnja družba temu ni naklonjena. Mladi se že nasploh težko odločajo, če pa se že, to traja in traja. Zdi se, da so za nove duhovne poklice potrebne dobre, zdrave krščanske družine, ki vzgajajo za svetost. V današnjem svetu je tudi veliko motilcev in skušnjav, da duhovni poklic umre, še preden se je dobro začel. Prosimo torej Gospodarja žetve, da pošlje delavce na svojo žetev, ker jih je tako malo.«
Tudi sam se upiral
Ko sam razmišlja, kako je v njem zorela odločitev za duhovniški poklic, Dominik pove, da je bil klic po duhovništvu vanj verjetno položen že pri krstu.
»Temu sem se v mladosti močno uprl. Imel sem idejo, da se bom poročil in imel sedem otrok. Po spreobrnjenju leta 2008 pa sem spoznal, da me kliče Bog. V meni je rastla želja po redovništvu, pozneje hrepenenje po duhovništvu. Za menoj je res dolga pot, polna raznih ovir, a zato sem se lahko veliko naučil o življenju in bom s svojimi izkušnjami lahko pomagal tudi drugim.«
Podpora družine
K sreči so Dominikovo odločitev lepo sprejeli v družini, ki se zdaj veseli nove maše v domači župniji.
Mama mu je ob besedah, da bo šel v samostan in da se bo odpovedal vsemu premoženju, zaupala, da je to že nekaj časa slutila. Tudi oče, trije bratje, sestra in ostalo sorodstvo so ga podprli in vsako leto darovali mašo, da mu uspe priti do cilja. Zdaj mu je uspelo
Dominik, ki v prostem času najraje uživa v lepotah narave, ribari, gobari ali nabira rožice za čaj, ter kolesari in se druži z dobrimi ljudmi ob kavici, se veseli prihodnosti in običajnega kapucinskega življenja.
Delati dobro za ljudi je njegovo poslanstvo, način oznanjevanja pa vidi predvsem v zgledu.
Prijavite se na e-novice in bodite vedno na tekočem z novicami, dogodki in zgodbami iz vašega okolja.
