D. S.

To je bil čas, ko je bila varnostna situacija v regiji zaradi tragične smrti Aleša Šutarja še posebej pod drobnogledom javnosti. Velika pisalna miza v njegovi pisarni je pospravljena, dokumenti so zloženi ob računalniku. Pozornost pritegne nekaj knjig ob robu mize. Kazenski zakonik, Zakon o kazenskem postopku, Vodič po evropski konvenciji o človekovih pravicah, Javna etika in integriteta, Nasilje nad ženskami. In Romsko-slovenski slovar. »Seveda. To je logična izbira, mar ne?« se nasmehne Bor Jeglič.

V policiji ste že dobrih 30 let. Toda ko sem v Googlov iskalnik vpisala vaše ime, o vas in vaši poklicni poti kaj dosti ni bilo mogoče najti. Zato, prosim, nam lahko na kratko predstavite svojo poklicno pot?

»Začel sem na policijski postaji v Ljubljani, od koder sem sorazmerno hitro prešel na Generalno policijsko upravo, v Upravo kriminalistične policije. Pot me je nato vodila nazaj na Policijsko upravo Ljubljana, na kateri sem najprej nadaljeval kriminalistično delo, pozneje pa prevzel vlogo pomočnika direktorja. Zdaj sem tukaj. V bistvu sem šel skozi celoten spekter policijskega dela, kar mi daje širok pregled nad delovanjem sistema.«

Šutarjev zakon in nadzor

PU Novo mesto začasno vodi Bor Jeglič, ulice ne bodo naenkrat pod kamerami

Ko ste v precej zahtevnem obdobju in po odstopu prejšnjega direktorja Igorja Juršiča začasno prevzeli vodenje novomeške policijske uprave, so nekateri mediji ugibali, češ da se z romsko problematiko in okoljem Dolenjske do zdaj niste posebej ukvarjali, da bo torej to za vas nekaj novega. Se strinjate s tem?

»Ne, nikakor. To je napačna domneva, ki je prišla v javnost brez mojega pogovora s katerim koli novinarjem. Kriminalistično delo, tudi v povezavi z romsko problematiko, me je dostikrat vodilo v te konce. Tudi Policijska uprava Ljubljana pokriva svojo »jugovzhodno regijo«, ki vključuje območja Grosupljega, Ribnice, Kočevja in ne nazadnje tudi v Ljubljani, kjer so prav tako prisotne romske skupnosti. S tovrstnimi varnostnimi izzivi in spremenjenimi okoliščinami sem se torej srečeval že prej.

Sicer je res, da sem prej to problematiko obravnaval predvsem z vidika kriminalističnega dela, torej preiskovanja kaznivih dejanj, a vsekakor nisem prišel sem kot tujec, ki se s tem področjem srečuje prvič.

Seveda smo pred zakonom vsi enaki, vendar pa gre tukaj tudi za poznavanje in upoštevanje dveh vidikov. Prvi je splošno poznavanje romske problematike, ki pomeni razumevanje celotnega spleta zgodovinskih, družbenih, kulturnih, pravnih in socialno-ekonomskih vprašanj, ki vplivajo na položaj Romov v družbi. Drugi pa je policijsko poznavanje romske problematike, kar pomeni strokovno, zakonito in kulturno občutljivo obravnavo romske skupnosti pri izvajanju policijskih nalog ob hkratnem zagotavljanju varnosti, javnega reda in spoštovanja človekovih pravic. Zato tudi te moje knjige na mizi (pokaže na omenjene knjige).«

Od tragičnega dogodka v Novem mestu so minili trije meseci, prisotnost policije je okrepljena, policijske patrulje srečujemo skoraj na vsakem koraku. Kako pa vi vidite varnostno situacijo na našem območju? Po dveh mesecih, odkar ste tukaj, gotovo že imate neki občutek.

»Dejstvo je, da problematika, o kateri govoriva, ni od včeraj. A dejstvo je tudi, da se 'Aleš Šutar' ne bi smel zgoditi. Nikakor. To je bila žal kaplja čez rob in je sodu izbila dno, kepa se je začela valiti po hribu navzdol, kar je vodilo v spremenjeno varnostno situacijo in množične shode.

Kar se tiče policije, ta se vseskozi odziva na spremenjene varnostne razmere. Je pa res, da je sam dogodek policijo potisnil v ospredje. Seveda so se okrog tega dogodka kresala mnenja, mnoga tudi na plečih policije, in tu moram reči, da v nekaterih primerih tudi precej neupravičeno.

A z gotovostjo lahko rečem, da policija na območju celotne novomeške uprave pa tudi na območju celotne države dela zelo dobro. Se pa zavedam, da je statistika eno, občutek varnosti prebivalcev pa nekaj drugega.«

Šutarjev zakon

Romsko naselje Brezje-Žabjak eno od dveh varnostno tveganih območij

Ali lahko torej rečemo, da se varnostna situacija na našem območju izboljšuje?

»Če se po jutru dan pozna, smo na podlagi podatkov za januar na konju. Statistični kazalniki kažejo, da je v regiji manj kaznivih dejanj v primerjavi z lanskim letom. Ogromno kaznivih dejanj odkrijemo z lastno dejavnostjo, torej s proaktivnim delom. Manj je kršitev javnega reda in miru, precej manj je zaznanih nezakonitih prehodov meje, ob tem pa je preiskanost odklonskih ravnanj nad povprečjem slovenske policije. To so nastavki, ki so predstavljeni tudi javnosti, predvsem z namenom zagotavljanja občutka varnosti.

A vsak primer nasilja je seveda preveč. Enega izmed največjih problemov trenutno predstavljata medvrstniško nasilje in mladoletniška kriminaliteta. To je področje, ki mu posvečamo še posebej veliko pozornosti.

Drug velik izziv je prometna varnost. Lani smo imeli na območju naše uprave kar 14 smrtnih žrtev v prometu, kar je bistveno več kot prejšnja leta. A te žrtve niso pomembne, ker ne gre za kaznivo dejanje? Za varnost smo v veliki meri odgovorni vsi udeleženci v prometu. Za primerjavo, umorov na našem območju v zadnjem letu ni bilo.«

Kaj pa streljanje in pokanje, zlasti v romskih naseljih? Kako ste se lotili tega problema?

»To je dober primer, kako se da z usmerjenim delom doseči rezultate. Namreč, v lanskem letu smo prejeli ogromno prijav streljanja in pokanja, zato smo se odločili, da sistematično preverimo vsako prijavo. Šli smo na teren in ugotavljali, za kaj v resnici gre. Ugotovili smo, da je šlo večinoma za uporabo pirotehnike ali plašilnega orožja. Tam, kjer je šlo za pravo orožje, smo ga seveda zasegli in ustrezno ukrepali.

Po novem letu in okrepljenih aktivnostih pa prijav streljanja dejansko ni več.«

Manj streljanja, pa vendar ...

Šutarjev zakon in prazniki na Dolenjskem - je bilo kaj bolje?

Pravite torej, da je kaznivih dejanj v zadnjem mesecu bistveno manj. Bi lahko rekli, da je to posledica okrepljene prisotnosti policije ali pa novega (Šutarjevega) zakona, ki daje policiji vendarle nekoliko več pooblastil?

»O učinkih novega zakona je po mojem mnenju še prezgodaj govoriti, saj je v veljavi še premalo časa. Okrepljena prisotnost policije pa gotovo pomaga zaradi občutka varnosti pri občanih in zaradi odvračalnega učinka pri potencialnih storilcih. A težko je z gotovostjo reči, da je nekih dejanj manj zaradi tega ali onega vzroka.

Zakon je seveda prinesel nekaj pomembnih sprememb. Če vzamemo samo primer, denimo, bagatelnih kaznivih dejanj, ki so zdaj prešla v plačevanje kazni. Kaj je za nekoga večja kazen – zapor ali takojšnji finančni udarec po žepu? Delo Fursa in takojšnji finančni ukrep veliko zaležeta. Ampak dejansko bomo učinke tega sicer prehodnega zakona lahko merili šele, ko bo preteklo nekaj časa. In verjamem, da se bodo politika in vsi drugi zakonodajalci po določenem času natančno lotili analize in bodo potem določene nastavke tega zakona, ki se bodo izkazali za učinkovite, umeščali v obstoječo zakonodajo.

Čas bo torej pokazal svoje. A kot rečeno, za nekoga bolj zaleže finančna kazen, komu drugemu pa mogoče ni težko iti za mesec, dva v zapor. Težko je torej reči, katera kazen je učinkovitejša.«

Kako dolgo bo po vašem mnenju trajala okrepljena prisotnost policije na Dolenjskem?

»To je časovno težko opredeliti. Situacijo spremljamo in se ji prilagajamo, seveda pa ne moremo vseh sil osredotočiti samo na eno območje, saj lahko potem problemi eskalirajo drugod. Zagotavljam pa, da z dinamičnimi oblikami dela, s prerazporejanjem in z medsebojno pomočjo med policijskimi postajami ne bomo dopustili, da bi se varnostna situacija kjer koli poslabšala.«

Pogosto se sliši očitek, da je včasih zadoščal en policist za red v romskem naselju, danes pa mora v naselje cela eskadrilja policistov. Kaj pravite na to?

»To so bili povsem drugi časi. A najprej se je treba zavedati, da so Romi v Evropi prisotni že 600 let, imajo svojo zgodovino, značilnosti življenja, seveda pa je zakonodaja enaka za vse in jo je treba upoštevati. Vemo pa, kako je, če se neko skupino ljudi – pa ne govorimo samo za Rome – potiska na stran, zapira v neka geta, favele. Problem si navzven nekako rešil, navznoter pa si ga ustvaril.

Če se vrnem k vašemu vprašanju. Ravno pred kratkim sem bral policijsko poročilo iz leta 1952 z naslovom Ciganska vlomilska tolpa v Prekmurju je opozorila na ciganski problem v Sloveniji. Govori o združbi okoli 30 Romov, ki so ropali, vlamljali. Toda – prvoosumljeni je bil za 27 dovršenih in osem poskusnih vlomnih tatvin obsojen na smrtno kazen z obešanjem. Kazen za preprodajo ukradenega blaga, denimo, pa je bila šest let strogega zapora. Takrat sta vladali drugačna avtoriteta in drugačna zakonodaja.

Danes, hvala bogu, delujemo v drugačnem pravnem in družbenem okviru. Reševanje te kompleksne problematike zahteva sodelovanje vseh ustanov, od centrov za socialno delo do šol, lokalnih skupnosti in nevladnih organizacij ter tudi sodelovanje s civilnimi iniciativami. Policija je represivni organ in na vrsto pride, ko je pogosto že prepozno. Toda z represijo problema ne bomo rešili, lahko ga le omejujemo.«

Če se vrneva k mladoletnim storilcem. Policija veliko dela na preventivi, pripravljate številne preventivne akcije, obiskujete tudi šole. Hkrati pa pravite, da je mladoletniške kriminalitete vse več. Kako to?

»Če najprej vzamemo samo za primer pirotehnična sredstva, ki se jih mladina poslužuje. Mislim, da sem šel ravno pred kakim mesecem zvečer nazaj v službo iz Ljubljane v Novo mesto, ko je nekemu najstniku na športnem igrišču pred blokom odtrgalo del dlani. Moramo vedeti, da to niso petarde, kakršne so bile nekoč. To so že pravi eksplozivi. In čisto vsakega prsta je škoda.

Zakaj se mladi tega še vedno poslužujejo, kljub vsem opozorilom, našim preventivnim akcijam, vsem nesrečam, ki so se že zgodile, ne vem. Spet je odgovor večplasten – stvar osebne odločitve, vpliv vrstnikov, vzgoja, dostopnost teh reči.

Pa vendar sem prepričan, da je ključ v preventivi in sodelovanju ter v spremembi zakonodaje na tem področju.«

Torej sta medvrstniško nasilje in mladoletniška kriminaliteta eden izmed večjih izzivov policije?

»Seveda. Tukaj lahko odgovorim tudi kot starš. Vprašati se moramo, kje so vzroki. Je to družina, odsotnost staršev, vpliv družbenih omrežij, ki ponujajo beg iz realnosti v neko surrealnost, ki 'ponuja' polno nasilja?

Otroci in mladoletniki so danes izpostavljeni vplivom, ki jih včasih ni bilo. So pa tudi med seboj zelo neusmiljeni, družbena omrežja pa njihove frustracije le še poglabljajo. Otroci nujno potrebujejo meje in smer. Mi, odrasli, imamo neke meje, če ne drugače, nam jih postavi zakonodaja. Otroku, mladostniku pa jih moramo dati mi, starši, družba, navsezadnje tudi šola. Kajti ko enkrat zaidejo, jih je težko vrniti na pravo pot.

Policija vstopi, ko je škoda že narejena, ko je nekdo že žrtev. Zato je ključno, da se celotna družba zave svoje odgovornosti. In da takšna dejanja čim prej zaznamo in ustavimo. Zato tudi menim, da potrebujemo hitrejše postopke obravnave mladoletnikov, da se ti zavedo posledic svojih dejanj, preden eskalirajo in se znajdejo v začaranem krogu nasilja.«

Kako pa vi osebno doživljate svoje delo? Zdi se, da ga opravljate res z dušo.

»To delo imam res izjemno rad, rad imam to našo 'modro' družino. Mogoče se sliši malo obrabljeno, ampak dejansko sem v »službi« 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Tudi doma me imajo zato dostikrat čez glavo (smeh). A tako pač je. Ves čas sam pri sebi 'meljem' o policijskem delu, pa ne zato, ker bi moral, ampak zato, ker imam to delo pač rad.

In res čutim odgovornost do ljudi, s katerimi delam. Zato tudi ves čas iščem neke rešitve, da bi lahko sodelavci lažje in še bolje delali. Hkrati mi je seveda zelo pomembno, da se občani počutijo varne v svojem okolju.«

Za konec, kako se počutite v Novem mestu?

»Odlično se počutim, okolje je prijetno. Je pa tu povsem drugačna dinamika kot v Ljubljani, kamor, to moramo vedeti, vsakodnevno pride za cel Maribor ljudi in vse skupaj deluje precej 'industrijsko'. Tukaj pa je možnost bolj poglobljenega dela, kar mi zelo ustreza.«

D. S.