M. Ž.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Topla, iskrena, iskriva, duhovita, ustvarjalna, srčna in predana vsemu, kar je delala. To je Barica Kraljevski, prva častna občanka Občine Mirna.

»V vsaki vlogi je bila človek dialoga, razumevanja in medsebojnega spoštovanja. Njeno delovanje je bilo vedno usmerjeno v skupno dobro, utrjevanje medčloveških odnosov in krepitev občutka pripadnosti. Z zgledom je dokazovala, da so znanje, kultura, solidarnost temelj vsake uspešne družbe. Vedno je hodila med ljudmi, jih povezovala, spodbujala in bogatila,« so o njej med drugim povedali ob podelitvi naziva, ki ga je sprejela z velikim spoštovanjem in ponosom.

Občinski praznik

Barica Kraljevski prva častna občanka Občine Mirna, plaketa Tomažu Zorcu

Vse življenje je bila z dušo in srcem zapisana otrokom in kulturi, po upokojitvi pa tudi lokalni skupnosti. Vse to ji je bilo nekako položeno že v zibel, saj izhaja iz znane mokronoške učiteljske in kulturne družine Videčnik.

»Naše otroštvo je bilo lepo in srečno, čeprav smo skromno živeli. Kar trije otroci smo šli po očetovih stopinjah. Pozneje smo ga radi dražili, rekoč: ‘Nekoč je živel oče, ki je imel štiri otroke, eden je bil pameten in je bil dohtar, trije pa so bili učitelji,’« se z nasmehom spominja Barica.

A učiteljstvo je bilo zanjo najlepši poklic na svetu. »Rada sem imela otroke in to so mi hvaležno vračali,« pripomni. Že v sedmem razredu osnovne šole se je odločila, da bo učiteljica, študirala je slovenščino in ruščino. Ko je leta 1969 Mirna dobila novo šolo, je z njo prišla tudi nova mlada učiteljica.

»Nalašč nisem nikomur škodila, saj sem se vse življenje ravnala po načelu, da če ne moreš pomagati, tudi škoditi ni treba.« Po letu 1978 je dobri dve leti v Avstriji poučevala slovenščino otroke slovenskih delavcev, nato pa se je vrnila na »svojo« mirnsko šolo, kjer je svojo pot končala kot ravnateljica. Deset let je ljubezen do maternega jezika prenašala tudi na dijake strojne šole v Novem mestu.

Upokojila se je leta 2000, v »brezdelju« zdržala dva meseca, potem pa je, kot pravi, zašla v politiko. Vključila se je v delo Krajevne skupnosti Mirna, med drugim bila njena tajnica, pozneje tudi predsednica. Njena vloga pri prizadevanjih za ustanovitev samostojne občine je bila pomembna, s somišljeniki je postavila temelje in sodelovala pri njenih prvih razvojnih korakih.

»Ob zadnjem poročilu o delu krajevne skupnosti sem zapisala: ‘Občina Mirna – sanje, ki smo jih Mirnčani sanjali več kot dve desetletji, so se uresničile. Ali bomo pametno izkoristili ponujeno priložnost?’ In smo jo. Še več kot to,« pripoveduje Barica, ki je bila tudi prva in za zdaj edina podžupanja 15 let stare občine.

Štiri leta je bila predsednica Društva upokojencev Mirna, pravi, da ni bilo pretežko, saj so bili ob njej prijazni in delavni ljudje. A je delo prekinila bolezen, vesela je, da je društvo z novim vodstvom še bolj zaživelo.

Sestavni del Baričinega življenja je bila kultura, za svoj prispevek na tem področju je med drugim leta 2006 prejela tudi Golievo priznanje.

Kot recitatorka, igralka, pevka in ustvarjalka kulturnega dogajanja je bogatila številne prireditve. Sodelovala je v KUD Klas Mirna, prepevala v ženskem pevskem zboru Zimzelen, z otroki ustvarila kar nekaj šolskih gledaliških predstav, ki se jih še po 50 in več letih njeni učenci z veseljem spominjajo, pisala je prozo in pesmi.

»Danes pa sem samo še ponosna babica trem vnukinjam in vnuku. Poskušam jim približati vrednote, ki so mi bile vedno blizu,« pove Barica Kraljevski, ki v domači hiši v Gorenji vasi živi skupaj z mlajšim sinom Gregom in njegovo družino, starejši Vilko Videčnik pa si je dom ustvaril v tujini.

»Vsem svojim domačim sem zelo hvaležna, ker so vedno z razumevanjem sprejemali vse moje odsotnosti, ki pa jih ni bilo tako malo,« še doda.