M. G.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Anton Weiss iz Svibnika pri Črnomlju je pri 92 letih še vedno živahen sogovornik, z jasnimi spomini na otroštvo, vojno, delo in na življenje. Že skoraj 70 let je zvesti bralec Dolenjskega lista, saj navezanost na novice iz lokalnega okolja sega daleč nazaj, v čas, ko je služil domovini v Varaždinu leta 1957.

Anton sodi med najstarejše prebivalce Svibnika in širše okolice, njegovo življenje pa je tesno prepleteno z zgodovino kraja in celotne Bele krajine. V tej vasi se je rodil leta 1934 in v njej preživel otroštvo v skromnih razmerah majhne kmečke družine.

Kot pravi, je bilo življenje takrat povsem drugačno. »Imeli smo majhno kmetijo. Delali smo doma, hodili na pašo, bili smo, kot se temu reče, goli in bosi. In vsi zadovoljni,« se spominja.

Preverite, kaj lahko osvojite

Zvestoba prinaša nagrade – nagradna akcija za naročnike Dolenjskega lista

Njegovo otroštvo je močno zaznamovala druga svetovna vojna. Najhujše je bilo, ko so italijanski vojaki zažgali vas, prebivalci pa so morali v strahu zbežati z domov. »Prvo noč po požigu smo spali na hribu in gledali, kako gorijo hiše, hlevi, lope,« pripoveduje. Njihova stara hiša, ki še danes stoji pod zdajšnjo novo hišo, v kateri živi s soprogo, je skupaj s hlevom s slamnato kritino začuda ostala nepoškodovana, saj je veter ogenj gnal v drugo smer.

So pa požigalci osem kilogramov masti, ki jo je mama pozabila umakniti na varno, s klopi pred hišo prenesli na sosedovo klop, na kateri je nato zgorela. »Verjetno so tudi oni bežali, za nas pa je to pomenilo, da bomo še bolj lačni,« se Anton še danes živo spominja vojnih dogodkov pa tudi različnih hiš, v katerih je med vojno obiskoval šolo, k verouku pa v nekaj kilometrov oddaljen Tušev Dol.

Tri generacije, en časopis

Prišel s Koroške in naročil Dolenjca: Zvestoba, ki traja desetletja

»Leta 1948 ali 1949 sem se izučil za pohištvenega mizarja in to delo sem opravljal do leta 1954, ko so me poklicali k vojaščini, v Sarajevo,« pove. Zaradi zdravstvenih težav, »zasenčena pljuča«, se je po dveh mesecih vrnil domov, a je bil pozneje ponovno vpoklican. Domovini je leta 1957 sprva služil v Šabcu, nato pa so ga premestili v Varaždin.

To je bilo zahtevno, a hkrati pomembno življenjsko obdobje, ki se ga še danes jasno spominja. »V vojaški suknji smo vsi čutili domotožje. Komaj smo čakali na kakšno pismo ali razglednico od domačih, telefona seveda ni bilo, jaz pa sem bil neskončno vesel, ko so mi začeli pošiljati Dolenjski list.

Vojak, ki je delil pošto, je bral prejemnike. Ko je oznanil moje ime, me je prevzela toplina po domu. Do naslednje številke sem pozorno obračal strani in bral vse, kar je bilo v njem napisano. Pogosto večkrat. Enako je še danes,« pripoveduje Anton, ki mu naš časopis še vedno krajša dneve.

Znan par

Marija in Tone Perko: Šest desetletij v Mirni Peči

Po vojaščini se je vrnil v domače kraje, njegova nekdanja tovarna je medtem propadla, in se čez tri leta zaposlil v lesni tovarni v Gradcu, ki se je po organizacijski spremembi preselila na Suhor. »Vrviščar je bil direktor, Kovačič iz Gradca pa mojster. Od tam sem šel v Črnomelj v mizarsko zadrugo in vmes končal dveletno delovodsko šolo v Škofji Loki.«

Mizarskemu poklicu je ostal zvest skoraj do upokojitve, leta 1990, ko je začela razpadati nekdanja skupna država, na katero ima Anton lepe spomine. 

Leta 1964 se je poročil z domačinko iz bližnje Loke pri Črnomlju, s katero sta se spoznala v tovarni. Skupaj sta prevzela skrb za manjšo kmetijo, veliko približno šest hektarjev. »Delali smo vsi skupaj, starši in mi. Življenje je bilo skromno, a delovno in povezano, v pričakovanju nečesa lepšega, boljšega,« pravi.

Danes Anton Weiss živi mirnejše upokojensko življenje. Potoži se na zdravje, še najbolj pa na alergije, zaradi katerih ne more več stopiti niti na svoj vrt. »Že stik z zelenjem mi povzroča srbečico, izpuščaje. To je tako močna nadlega, da se mi zdi, da mi že pogled na travo, drevje, cvetje škodi,« je videti nejevoljen.

Karikatura, šport, osmrtnice

Naročnik meseca Avguštin Avbar: V Dolenjcu najprej pogledam karikaturo

Pogosto ga z obiskom razveselijo njegovi najbližji: sinova, snahi, vnuki in štirje pravnuki. Seveda ne gre brez skrbne soproge in njene proste potice, ki je prav teknila ob sproščenem in tekočem pogovoru z Antonom ter ob obljubi, da bomo tisti vrč belokranjske kapljice spili skupaj, če že ne prej, ob njegovem stotem rojstnem dnevu.

Do takrat pa: »Dolenjski list na naš naslov prihaja že od nekdaj. Prvi je bil nanj naročen oče (naročnik je postal 1. januarja 1952, op.), jaz pa še vedno komaj čakam, da bo poštar prinesel najnovejši izvod. Najprej odprem belokranjsko stran in preberem dobesedno vsako črko, nato kroniko in novice iz drugih občin. Skratka, vse.«