Foto: osebni arhiv

Ko zapoje, poslušalci pogosto obstanejo v tišini, tako zelo ganjeni, da se sprašujejo, kdo je pevka, ki zna v en sam verz ujeti toliko močnih čustev. Anja se na to le skromno nasmehne. »Nisem slavna,« pravi z značilno zadržanostjo. »Po veliki medijski prepoznavnosti pravzaprav nikoli nisem hrepenela. Všeč mi je življenje, kakršno imam.« A Posavje jo dobro pozna.

Pot do odra se je začela zgodaj. Kot osemletna deklica je v rokah prvič držala violino ter devet let igrala v Godalnem in Simfoničnem orkestru Krško. A šele v gimnaziji je spoznala, koliko zares ji pomeni petje, ko je v šolskem muzikalu Briljantina dobila drobno vlogo, ki je zanjo takrat pomenila ves svet. Takrat si je prvič priznala, da »mogoče poje v redu«. Tudi strahu pred odrom ni imela.

Foto: osebni arhiv

Na njeno pot je odločilno vplival njen partner Peter Urek, glasbeni aranžer ter doktor jazz estetike in improvizacije. Spoznala ga je kot dijakinja, ko je bil mlad učitelj glasbene teorije na Glasbeni šoli Krško. Peter je pozneje aranžiral za priljubljeno hrvaško pevko Nino Badrić in Big band Slovenske vojske. Med njima pa ni le ljubezen, ampak tudi globoko vzajemno spoštovanje do glasbe in izjemnega talenta. Življenje sta uglasila skupaj, a vsak igra svojo melodijo, zato sta se na začetku partnerske zveze dogovorila, da profesionalno ne bosta sodelovala.

Od študentke do učiteljice petja

Študij glasbene pedagogike v Mariboru je Anja opravila z bleščečim uspehom, povprečje ocen je bilo skoraj popolno, 9,75. Ob koncih tedna se je redno vračala domov, kjer je nadaljevala z urami klasičnega petja pri priznanih pedagogih, Aljažu Farasinu, Mateji Volčanšek.

V Mariboru so jo hitro prepoznali kot izjemno talentirano pevko. Na glasbeni šoli B.A.S.E. jo je sodobnega petja učila Ana Bezjak, učiteljica Karin Zemljič ji je zaupala celo svoje učence. Med nabiranjem dragocenih izkušenj skozi študij je Anja iskala tudi svoj glas. Pevsko znanje je predajala tudi na glasbeni šoli Popsi v Krškem.

Poučevanje je postalo njen drugi oder. Nekaj let je delala kot učiteljica glasbe na Osnovni šoli Raka, pri 26 letih pa je ustanovila svoj Pevski studio Anja.

Učenci prihajajo od vsepovsod, celo iz Bele krajine - otroci, najstniki, odrasli in celo upokojenci. Anja jih spremlja kot učiteljica in kot topel človek. »Najstnike mučijo prve ljubezni, vozniški izpit, matura. Včasih pridejo čisto razdraženi, pri meni jih potolaži pogovor in pesem, ki – zdravi, odidejo veseli.«

Nastop – učna ura, ki je nič ne preseže

Njena vokalna skupina Gloss, v kateri pojejo nekdanje in zdajšnje učenke, redno nastopa na regijskih tekmovanjih, že tretjič zapored so dobile pokal. A Anja ostaja z nogami trdno na tleh. Vsaj trikrat letno priredi koncert svojih učencev, na decembrskem jih spremljajo člani krškega Big Banda. »To je trenutek, ko stopijo pred očarano občinstvo in se naučijo več, kot bi se kadar koli v razredu.«

Foto: osebni arhiv

Ko občinstvo prvič sliši njen glas

Anja je nepogrešljiv del kulturnega utripa v Krškem, nastopa na občinskih prireditvah, koncertih, dogodkih. »V Kulturnem domu Krško se pošalijo, da sem že del njihovega inventarja,« pove z nasmehom.

Pianist Jernej Šuštaršič jo pogosto spremlja, velikokrat nastopa z Big bandom Krško, letos so koncertirali na Obali, ter s pevko Nušo Derenda, pri kateri zadnja leta poje kot spremljevalna vokalistka. V živo je pred televizijskimi kamerami blestela v Cankarjevem domu in na Poletni noči na Kongresnem trgu. Razveselijo jo trenutki, ko nekdo prvič sliši njen glas. »Sosed me je po desetih letih poznanstva prvič slišal peti na službeni prireditvi in kar ni mogel verjeti, da sem to jaz,« pove skromno.

Ko jo vprašajo, kaj naredi pevca dobrega, odgovori preprosto: »Če zapoješ s srcem, te poslušalec začuti, tudi če nisi tehnično popoln.« To je njen recept za uspeh in mogoče razlog, zakaj njen glas na odru zveni tako – resnično. Skladbe vedno poje na pamet – pravi, da je formula v ponovitvah. Za decembrski koncert v Ljubljani je nekoč v dveh dneh osvojila petnajst pesmi, nekatere je slišala prvič. Najraje zaplava v soul in pop vode. »Aretha Franklin, Etta James in Alicia Keys, to je moja glasba.« Ob poustvarjanju njihovih skladb zares zasije vsa razsežnost Anjinega glasu.

Profesionalka na odru in za njim

Organizatorji ji pogosto zaupajo izbor in vodenje glasbenega programa. Tako je bilo tudi na nedavni slovesnosti ob 70-letnici Gasilske zveze Krško, na kateri je občinstvo navdušila z glasbo iz filma Gladiator. Po koncertih pa rada poišče tišino. »Tišina v avtomobilu, tišina doma – to je moja zvočna higiena.«

S hvaležnostjo se spominja svojih prvih pevskih nastopov s Pihalnim in Simfoničnim orkestrom Krško, in čeprav bi kot solistka brez dvoma lahko stala na največjih slovenskih odrih, o tem ne razmišlja. Anja raje ostaja doma – v Rakovcu pri Kapelah, s Petrom in štiriletno hčerko Ano, ki že rada poje in pleše. Decembra pričakujeta še eno deklico, kmalu pa tudi selitev v novo hišo. »Tega ne bi zamenjala za nič,« pove s toplino. Glasba jima polni dneve, družina pa srce.

Vesna Topolovec