M. G.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ana Plut iz Gradnika, naselja z manj kot sto prebivalci na vinorodnem pobočju vzhodno od ceste Semič–Jugorje, živi v rojstni hiši ob podružnični cerkvi sv. Nikolaja. Na istem dvorišču stoji tudi hiša družine njenega sina, zato Plutovi v resnici živijo kot ena velika družina.

Ana, oblečena v preprost predpasnik brez rokavov in s praktično pričesko za delo, med pogovorom lušči fižol. Njena sproščenost lepo ponazarja, kako se v Beli krajini še vedno ohranjajo vsakdanji podeželski običaji.

»Ja, luščenje fižola je eno izmed tradicionalnih poletnih oziroma zgodnjejesenskih opravil, ki smo ga tudi pri naši hiši pogosto opravljali skupaj družinski člani,« pove zgovorna in čila 88-letnica, s katero smo se po naključju zapletli v pogovor. S ponosom deli izkušnje tudi o drugih vrtninah, kljub suši in naporom, ki jih prinašajo leta. Pripoveduje tudi o svoji 15-letni delovni dobi v Iskri in zgodnji upokojitvi, ob tem pa poudarja pomen ohranjanja kondicije z vsakodnevnim delom.

»Moja tašča je pred leti imela čudovite fuksije. Najlepše rože v vasi. Občina Semič je takrat organizirala tekmovanja za najlepši balkon in najlepšo rožo. Danes tega ni več,« se v pogovor vključi Anina snaha Anica.

Ana doda, da nekatere rože sicer ostanejo zunaj čez zimo, druge pa, kolikor je pač prostora v hiši, umakne pred pozebo. Večinoma jih razmnožuje s potaknjenci. »Potakneš jih in imaš rože pripravljene za naslednje leto, da nam jih ni treba kupovati,« zadovoljno pove. Doda, da je res malo nadležno, ko jeseni listje leti naokrog in moraš čistiti. A zdaj imajo pri hiši pihalnik in je hitro vse pospravljeno. 

Ana je bila rojena v tej vasi, prav v tej hiši. Bila je peti otrok v družini, ob bratu in še treh sestrah.

»Mama me je imela ob sebi in tako sem na koncu ostala doma na kmetiji. Sama imam tri otroke. En sin mi je žal umrl še mlad, star komaj 27 let. Prihodnji mesec bo obletnica. Fantje so šli takrat nekam skupaj. Proti Kolpi. Ni se več vrnil. Zdaj imam že štiri vnuke in tri pravnuke. Hčerka je poročena tam, kjer pravimo, da že dolgo stoji letalo, v Otoku pri Metliki, sin pa je ostal v svoji hiši,« pripoveduje Ana.

Delo me drži pokonci

Včasih se je na kmetijah vse delalo ročno. Najprej so orali z voli, šele kasneje so prišli konji in takrat je bilo že malo lažje. Potem se je vse začelo hitro razvijati, prišli so stroji, traktorji in nova energija.

»Jaz pa še vedno rada primem za delo in marsikaj postorim ročno, na njivi in doma. Ne morem samo sedeti križemrok dan in noč. Rečem si, samo da to naredim, pa bom imela mir. Tudi ponoči, če se prebudim, že razmišljam, kam bom šla zjutraj. To me drži pokonci. Če vidim smeti, se sklonim in jih poberem, saj se moram gibati. Pred dnevi, ko je bilo tako zelo vroče, sem bila zaprta notri. Bila sem čisto zbita, ker nisem hodila.«

Njiva, trgovina na prostem

Ker je bilo dela na kmetiji veliko, prav tako skrbi za otroke in družino, je bila večinoma doma. Redili so veliko živine, njiva pa je bila »trgovina« na prostem, pravi. Ko so šli otroci v šolo, denarja ni bilo dovolj za preživetje, zato je šla v službo.

»Avtobus je pobiral delavce iz okoliških vasi in nas peljal v službo, v semiško Iskro, kjer sem bila zaposlena 15 let. Ko sem dopolnila 50 let, so rekli, da ženske pri teh letih že lahko gredo v pokoj. Takrat so bili drugačni časi kot danes. Pa sem šla. Rekla sem si, da kolikor bo te pokojnine, je pač bo, bom pa več delala doma in se bo vse uredilo. Saj veste, ni pomembno, kako visoka je pokojnina, pomembno je, koliko let jo uživaš. In jaz jo prejemam že kar dolgo,« se zasmeji.

Suša

In se ozre proti vrtovom, njivam. Letošnja letina je bila še nekako znosna. Toče na srečo ni bilo, je pa huda suša naredila svoje. Koruzo je najbolj prizadelo, je pa zato krompir precej čist in lep.

»Zelje in druge vrtnine sem morala ves čas zalivati, dokler ni vsaj malo namočilo. Zemlja je tako izsušena, da so v njej nastali široki jarki in razpoke. Če potisneš palec v zemljo, gre globoko noter, to je prava groza. Pred kratkim smo po deževju napolnili cisterno. Zdaj jo imam nastavljeno in zalivam iz nje. Strašno je suho. V takšni vročini in sopari včasih niti zalivanje ne pomaga, ker je zrak presuh. Težko je to gledati,« jo skrbi.

Slabše slišim, ampak sem zdrava

Takrat je zvon na cerkvi odbil poldan.

»Včasih sem redno hodila k maši, zdaj manj, saj slabše slišim in ne morem več slediti vsemu, kar se govori. Če človeka gledam naravnost v obraz, mu z ustnic še razberem besede in vem, kaj pravi. Če pa govorijo tam daleč pri oltarju, ne slišim več dobro. Hvala bogu sem še vedno zdrava,« je še dejala nadvse zgovorna Ana, ki je ovdovela leta 2008.