J. D.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Dolenjski list za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Po spletu krožijo fotografije zelenih in fotografije golih mest. Razlike v kakovosti bivanja so očitne – tako pri temperaturi in kakovosti zraka kot tudi pri splošnem počutju in videzu prostora. Stroka že leta poudarja, da goli beton v mestih velja za preživeto fazo: drevesa v mestu niso luksuz ali estetski okrasek, ampak osnovna komunalna infrastruktura, kot vodovod. Drevo deluje kot naravna klimatska naprava, ki z izparevanjem vode in s senco zniža temperaturo okolice tudi za pet stopinj.

Imamo pa kar nekaj sistemskih ovir, ki jih ne znamo ali nočemo rešiti. Varuhi dediščine opozarjajo, da korenine lahko poškodujejo arheološke ostaline, rastje pa zakrije historične fasade, a sodobna doktrina ne pravi »prepovejmo zeleno«, ampak »ozelenimo pametno«.

Zagotovo obstajajo rešitve, ki ne ogrožajo dediščine, prinašajo pa prepotrebno senco. Gre za nujen kompromis med zgodovino in preživetjem.

Še večja težava pa se morda skriva pri vzdrževanju zelenih površin. Drevo namreč ni betonski steber, ki ga postaviš in nanj pozabiš. Potrebuje obrezovanje, zalivanje in nego. To pomeni stalno, dolgoročno delo in stroške, ki se jim v občinskih proračunskih postavkah najraje izognejo. Vendar pa ti stroški pri tako gigantskih naložbah, kot so prenove mest, nikakor ne bi smeli biti izgovor za neizvedbo.

Če imamo denar za drage tlakovce, moramo imeti tudi za tisto, kar nas rešuje pred njihovim toplotnim udarom.

Kadar se prenavljajo mestna središča, zamujamo zgodovinsko priložnost za pravo ozelenitev. Dobivamo prazne betonske ploščadi, ki težko zaživijo. Ampak napak iz preteklosti žal ne moremo spremeniti, lahko pa popravimo sedanjost. Zasaditve so še vedno mogoče.

Ljudje se tam, kjer je prijetno in hladno, zadržujejo dlje in lažje preživijo tudi storitvene dejavnosti. Več časa v mestu pa pomeni več popitih kav in več življenja. To je čisti gospodarski plus in pozitivni piar za vsako občino, ki bi se lotila pionirske ozelenitve.

Namesto tega pa vnovič opazujemo nova gradbišča. Novomeška tržnica grozi, da bo postala še en spomenik tonam železa in betona, ki bo spet lepo akumuliral vročino ter grel branjevke in njihov nesrečni korenček. Potem je tu še Novi trg, kjer nas po načrtih očitno čaka gradbena ofenziva, ki bo spet zahtevala odstranitev dreves in lokalni ekocid.

Časi, ko se je napredek meril v kubičnih metrih betona, so minili v prejšnjem stoletju. Danes je napredek to, da si upaš v mesta vrniti naravo in zanjo tudi dolgoročno skrbeti.

Na koncu se bomo morali vsi vprašati, po čem si nas bodo zanamci zapomnili? Kot brezkompromisne »kralje betona«, ki so mesto spremenili v puščavo, ali kot razsvetljene reformatorje, ki so mestu vrnili pljuča?

Izbira je, a treba bo pohiteti, zunaj je spet napovedanih 35 stopinj Celzija v senci. Če jo sploh kje najdete.