Studio D – Sivec o Lojzetu Slaku: "Smrt je napovedal"
Nekaj spominov na življenje in delo pokojnega Lojzeta Slaka je z nami delil Ivan Sivec, eden največjih poznavalcev narodnozabavne glasbe in hkrati tudi Lojzeta Slaka, saj je med drugim o njem napisal tudi knjigo z naslovom En godec vam gode.
„Z Lojzetom Slakom sva se srečala že pred mnogimi, mnogimi leti,“ se spominja Ivan Sivec. „Ko sem začenjal pisati besedila, sem sodeloval z Miheličem in Avseniki. Ker je Lojze Slak snemal v istem studiu, kot Avseniki, smo se srečali na nekem snemanju. Prosil me je, če bi tudi za njegov ansambel napisal nekaj pesmi. Seveda sem bil počaščen, zelo hitro sva našla stik. Tudi sam je izviral iz podeželja, kot jaz. Oba sva imela v krvi isto občutenje.“
Slakov gumb
„Všeč mi je bilo, ker je Lojze igral na diatonično harmoniko. V primerjavi z drugimi se mi je zdela veliko bolj slovenska, bolj domača, bližje ljudem,“ pravi Sivec in izpostavi , da je Slak naredil toliko za slovensko ljudstvo, kot le malokdo. „Če njega ne bi bilo, bi bila diatonična harmonika še vedno taka, kot je bila pred drugo svetovno vojno. Komaj podobna inštrumentu, komaj podobna temu, da bi razveseljevala ljudi,“ pripoveduje avtor Slakove knjige in pri tem omeni poseben Slakov pristop igranja diatonične harmonike. „Kot vemo, je prej igral na koromatično harmoniko. Imel je poseben pristop. Ves čas ga je z mojstri razvijal razvijal in dodal tudi tako imenovani Slakov gumb. Poleg tega pa je kot avtor gotovo najgloblje segel v slovensko dušo.“
Njegove pesmi so z leti ponarodele, dve ali tri prepevajo celo v cerkvi: „To mi je povedal sam po prihodu iz Amerike. Besedilo je sicer drugo, viža pa je njegova, Slakova. Pomeni, da so njegove melodije tako ljudske, tako odprte, tako široke in spevne, da se dajo peti med najbolj širokih množicah, kar dokaže, da je to res prava ljudska glasba.“
Pravi ljudski modrec
Avtor knjige En godec vam gode o Lojzetu Slaku meni, da je bil „pravi ljudski modrec“. Pove, da je zaradi Slakovega počasnega in premišljenega govora s strahom prevzel nalogo napisati knjigo. „Rekel sem si, bogve, kako mi bo pripovedoval. Vendar bil je pravi ljudski modrec. Kar je povedal, je povedal preprosto, modro, enostavno, vendar redkobesedno. No, na pisanje knjige se je vendar izredno dobro pripravil, na lističih je imel napisana izhodišča.“
„Ko sem ga vprašal, kaj pa zdaj, kakšni so zdaj načrti, mi je odgovoril, da ko ne bo več igral, bo pa umrl. In to se je tudi zgodilo. Torej napovedal je tudi svoj konec,“ meni Sivec. Pove, da ni igral kake pol leta. Zadnji nastop je imel na koncertu harmonikarja Roberta Goterja v Vinski Gori. „Takrat so skupaj igrali trije največji virtuozi: poleg omenjenega Goterja še Franc Mihelič in seveda prvi harmonikar na diatonični harmoniki.“ Sivec pove, da ga je, glede na Slakovo bolezen, stisnilo pri srcu ob pomisli, da bi to lahko bil njegov zadnji večji nastop, kar se je tudi izkazalo.
Sivec v pogovoru, ki ga lahko v celoti poslušate v priponki, omeni še mnenje, da je bilo za Lojzeta Slaka najbolj pomembno, da je njegova glasba že prehajala v narodno izročilo. „To tudi nesporno je. Slovenci imamo eno tako čudno navado, da človek, dokler živi, je manj spoštovan, ko odide pa vedno bolj. Menim, da bo Slakova glasba pravo vrednost šele pokazala. Glede na to, kako se mladi glasbeniki učijo Slakove glasbe, kako v vsaki veseli družbi preprosto brez Slaka ne gre, je Lojze zagotovo ostal z nami.“
