Nova knjiga o Lojzetu Slaku in njegovem ansamblu odstira spomine
Glasba Lojzeta Slaka, znanega in priljubljenega godca in harmonikarja, doma iz mirnopeške doline, še kako živi. Njegove lepe, poskočne in milozvočne melodije in spevne skladbe, ki so razveseljevale in lepšale trenutke mnogim generacijam, ter ubrano večglasno petje Fantov s Praprotna, še danes igrajo in prepevajo mnogi. Njihova glasba je enostavno šla med ljudi, jim je bila všeč, prirastla jim je k srcu in postala je njihova. Še danes povezuje in razveseljuje.
To kaže tudi nova knjiga o Lojzetu Slaku in njegovih fantih z naslovom Nocoj je glas harmonike spomine spet predramil Mirnopečanke Anice Levstik, Slakove sestrične, ki je tudi sama živela s Slakovo glasbo in ji ta veliko pomeni. Knjigo so predstavili na Slakovi domačiji.
Anica Levstik je seveda ponosna, da pripada pomembnemu rodu Barbovih na Malem Kalu, kjer je harmonika doma že 150 let, in na tej domačiji starih staršev in stricev se je z diatonično harmoniko kot otrok prvič srečal mali Lojze Slak, sicer rojen na Jordankalu.
Gre za preko petsto strani obsežno knjigo spominov tako na Lojzeta kot njegov ansambel ter Fante s Praprotna, s poudarkom na njihovem delovanju, turnejah, vmes pa se preletajo anekdote in spomini na Slakove fante. Pripoved je razdeljena na tri poglavja.
Ideja za takšno knjigo, ki ni prva o tem priljubljenem dolenjskem godcu, je v mislih Anice Levstik, upokojene profesorice iz Mirne Peči, zorela kar nekaj časa.
Ideja je zorela
V Muzeju Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči, kjer kot občasna sodelavka vodi skupine po razstavi, je srečevala mnoge navdušene obiskovalce, ki so doživeto pripovedovali o srečevanjih s Slakovimi fanti, o obiskih koncertov in veselic, kako so spremljali njihove nove plošče in kasete in jih zbirali, kako so jih te viže vsakič znova prevzele, jim vlivale veselje in nostalgijo.
»Njihova pripovedovanja so bila zanimiva, v marsikaterem očesu se je zalesketala celo solza. Slaki so se pač za vedno zapisali v njihova srca. Mnogi so se po Lojzetovem vzoru predali diatonični harmoniki, nekateri so ustanovili celo ansambel in igrajo svoje in Slakove skladbe. Všeč so mi bile njihove pripovedi in izpovedi, nekatere so me zelo ganile, kajti tudi meni je ta glasba blizu. Tudi sama sem živela z njo, saj je moje otroštvo teklo v zavetju doma na Malem Kalu, na Barbovi domačiji, kjer je tudi Lojzetu Slaku nekaj let prej. Tako je v meni vrela želja, da zapišem zgodbe ljudi, njihova občutja in spomine na Lojzeta in njegove fante,« pripoveduje avtorica knjige Anica Levstik.
Spomine na Slaka obujali mnogi
Povezala se je s Slakovo družino, najprej s Tonetovo ženo Ivanko, ter Bregantovimi, saj je prav Andrej Bregant, vodja pevske skupine Fantov s Praprotna, in edini še živeči »Slakov fant«, bogat vir spominov in anekdot. Vsi so jo lepo sprejeli in tako se je začelo odstrinjanje marsikatere tančice iz časa igranja in nastopanja ansambla.
Kot pove Levstikova, so se vezi nato pletle še z mnogimi, ki so delovali in poznali Slaka, nabralo se je toliko gradiva, spominov itd., da je bilo kar težko vse spraviti v knjigo. Prvi del prinaša kronološki prikaz delovanja ansambla nekaj anekdot pripovedovalcev, ostale pa je zbrala v poglavju Spomini na Slakove fante. Drugo poglavje z naslovom Ko ob večerih sem prepeval s prijatelji na sred vasi pa govori o Fantih s Praprotna, ki so Slakov ansambel spremljali od leta 1965 pa do leta 2010, ko so imeli zadnji koncert in so veliko prispevali v našo zakladnico narodno-zabavne glasbe.
Andrej Bergant edini še živeči od »Slakovih fantov«
Predstavitev nove knjige o Slakovem ansamblu je na Slakovi domačiji simpatično vodil njegov nečak Polde Pungerčar, ponosen na svojega strica in njegovo delo. Vesel je, da je knjiga zagledala luč sveta prav ob jubileju, 60-letnici Slakovega glasbenega delovanja, ko so tudi po njegovi zaslugi pripravili serijo desetih jubilejnih koncertov po vseh Sloveniji. Zelo so obiskani, zadnji pa bo decembra v Slakovem muzeju v Mirni Peči.
Andrej Bregant se še dobro drži in ne manjka na koncertih. Rad obelodanja dogajanja iz preteklosti, lepe spomine, ki jih ni malo. Koliko je bilo veselic in koncertov, za katere so imeli rezervacije tudi po leto dni prej, pa gostovanj v tujini. Zlasti so mu pri srcu ostale turneje med našimi zdomci v Kanadi, Ameriki in Avstraliji. Slaki so se povezali celo z rokerji in skupni nastopi z rock skupino Big Foot Mama so navdušili zlasti mlade.
Mladi naslednik Slakove glasbe je tudi Nejc Barbo, novi gospodar Barbove domačije na Malem Kalu, kjer se glasba prenaša iz roda v rod. Sam predstavlja že peti rod Barbovih muzikantiov, ki ohranja Slakovo glasbo, pa tudi že šesti raziskuje gumbe na harmoniki, je dejal.
Potrpežljive žene
Nastopi in gostovanja so glasbenikom vzela veliko časa, to pa še kako dobro vedo njihove življenjske sopotnice. Nekaj se jih je udeležilo predstavitve nove knjige: Ivanka Slak, Marta Bergant, Milena Šifrar Kos, Tilka Dolenc, Vita Štritof in Klara Hvale. Kot pravijo, so razumele, kaj njihovim možem pomeni glasba, zato so podpirale tri, včasih pa tudi štiri vogale v hiši, skrbele za družino in otroke. Glasbeno življenje mož je bogatilo tudi vse njih.
Med gosti je bilo dosti sorodnikov, med njimi tudi še sestre Lojzeta Slaka, njegova sinova Slavko in Robert, pa nekateri, ki so bili Slakovi sopotniki po prijateljski ali profesionalno poti: filmski in gledališki igralec Roman Končar, ki ima rad slovensko besedo in slovensko petje, ki je sodeloval s scenariji na Slakovih prireditvah: pa Slavko Podboj, ki je sodeloval in vodil mnoge njihove dogodke.
Franci Smrekar je ravno tako eden od občudovalcev Lojzeta Slaka in je sodeloval pri knjigi z raznimi podatki in informacijami. Odkrito je povedal, koliko mu je pomenila Slakova narodno-zabavna glasba, ko je tri desetletja živel v tujini, v Švici. »Vesel sem, da je prišlo do tega sodelovanja, kajti kar je zapisano, nikoli ne izgine. Čestitke avtorici, lepše nismo mogli obeležiti 60 let Slakove glasbe. Danes je praznik narodno-zabavne glasbe,« je dejal.
Zasadili lipo
Pred predstavitvijo knjige so člani ŠKD Sela pri Kamniku Legende, ki ravno tako obožujejo Slakovo glasbo, v njegovem spominskem parku na domačiji posadili lipo, simbol slovenstva in sicer ob 60-letnici Slakove glasbe. Kot so dejali, so počaščeni. Lipo je blagoslovil mirnopeški župnik Blaž Franko. Zaigrali so Tuhinjski fantje.
Sicer pa so dogodek popestrili številni mladi harmonikarji, Člani Društva harmonikarjev Mirna Peč in drugi, ki z veseljem nadaljujejo tradicijo in širijo Slakovo pesem in melodije. Obiskovalci so z njimi radi tudi zapeli.
