osebni arhiv

V zadnjih dveh desetletjih je postal velik poznavalec tovrstnih ansamblov in izvajalcev; veliko jih je spoznal osebno in z njimi prijateljuje. Nastala pa je tudi zavidljiva zbirka njihovih gramofonskih plošč – teh ima okoli 1.200, pa čez tisoč kaset, prek šesto zgoščenk. Tu so še številni plakati, kartice in fotografije, na katerih je kar nekaj  avtogramov glasbenikov.

Na zbirko je David, po izobrazbi diplomirani zdravstvenik, ki je petnajst let kot instrumentar zaposlen v centralnem operacijskem bloku Splošne bolnišnice Novo mesto, upravičeno ponosen.

Ljubezen od otroštva

L. Markelj

Domača glasba je bila stalnica že v Davidovi družini, v kateri je odraščal z mamo in babico v Brezovici pri Šmarjeških Toplicah. Tudi v najstniških letih je David ostal zvest starim melodijam, pri 12 letih, ko mu je mami kupila prvo harmoniko, pa se je njegova strast do narodnozabavne glasbe le še stopnjevala.

»Novejše glasbe in popevk sploh ne poslušam. Zanima me le narodnozabavna glasba, ki je nastala pred mojim rojstvom, torej pred letom 1990. Najbolj všeč mi je pristen slog igranja na harmoniko, torej stare skladbe,« pove David, ko klepetava v kuhinji, obdana s kupom starih vilink in kaset pa plakatov in fotografij narodnozabavnih ansamblov. O vsaki plošči ve povedati, kje oz. kdaj jo je dobil ter kaj zanimivega o izvajalcu, tudi iz njegovega osebnega življenja.

Prijateljevanje s Francem Fleretom

osebni arhiv

Pravi, da si je že zgodaj želel narodnozabavne glasbenike pobliže spoznati; to mu je z veliko poguma tudi uspevalo. Njegov najstniški idol je bil Franc Flere, ljudski godec, harmonikar, komponist in dolgoletni vodja ansambla Franca Flereta, ki je živel v okolici Domžal. Marsikdo se ga spomni po veliki uspešnici s pevko Katjo Povše Belo pismo pa po priljubljeni skladbi Ljubezen mamina, ki jo je napisal njegov prijatelj Ivan Sivec.

»Fleretova glasba je bila zame nekaj posebnega, zato sem bil neizmerno vesel, ko sem ga tudi osebno spoznal. Spomnim se, da sem ga kot 13-letni fantič z mami kar poklical po telefonu. Bil je zelo prijazen, in ko je enkrat hodil po naših koncih, je prišel na obisk,« pripoveduje David.

Igra njegovo harmoniko

osebni arhiv

S Fleretom ju je nato družilo dolgoletno prijateljstvo. Obiskovala sta se, Franc ga je začel učiti igranja in na njegovo mentorstvo je David, ki je sicer samouk na harmoniki, zelo ponosen.

Ko se je Flere preselil na Dolenjsko, med vinograde, v Gradišče pri Trebnjem, mu je David rad pomagal pri raznih opravilih, to pa je bil tudi čas za pogovore o njegovem ustvarjanju in glasbeni preteklosti. Seveda sta ob tem veliko igrala na harmoniko.

David je spoznal precej njegovih prijateljev muzikantov, članov ansamblov Dobrepoljski fantje, Kvartet DO, Tercet Lokvanj, kot so Tone Rus, Franc Pupis, Franc Kramer … Zadnje leto pred smrtjo, ki ga je Franc Flere preživljal v šmarješkem domu upokojencev, ga je David obiskoval vsak dan in mu pomagal; glasbenik mu je bil za vse zelo hvaležen. Franc je Davida naučil igrati na harmoniko svoje avtorske skladbe, sicer pa ga na velikega glasbenega prijatelja spominja tudi njegova harmonika, ki jo je pred leti kupil od njega.

Pomoč Simona Golobiča

L. Markelj

David si je želel spoznati tudi znanega dolenjskega glasbenika Henrika Burkata - Henčka, kar mu je pol leta pred njegovo smrtjo leta 2011 tudi uspelo. Do številnih legend narodnozabavne glasbe je prišel prek Simona Golobiča, velikega poznavalca in zbiralca tovrstne glasbe pri nas, doma iz Semiča, ki ga je David srečal na neki gasilski veselici.

Ob pregledovanju zbirke starih plošč in kaset ter drugih predmetov David spregovori o ansamblu Rudija Bardorferja, srečanju z ustanoviteljem vokalnega kvarteta Zvonček Radom Kokaljem, poznanstvu z Jožetom Zupanom, basistom v kar nekaj ansamblih, o ansamblu Novi prijatelji, v katerem je prepevala znana Posavka Nuša Derenda, pa o srečanju z Janezom Dolencem in Andrejem Bregantom, soustanovnima članoma Fantov s Praprotna, ki so peli z ansamblom Lojzeta Slaka, s harmonikarjem Ludvikom Lesjakom, Francem Lovšinom, dolgoletnim članom Ansambla Franca Miheliča, Ottaviem Brajkom, Ivanom Ruparjem, s Fanti z vseh vetrov, z Jožetom Burnikom, s Slavkom Plutom, Stanko Kovačič, z Branetom Klavžarjem, s Francem Potočarjem, Francem in Hermino Šegovc, z Rudijem Poljanškom, Marijo Ahačič Pollak, Ivejem Dovžanom idr.

Obiski in klepeti

Mnoge je David obiskoval na domu in klepetal z njimi.

»Ko sem se npr. vračal z morja domov, sem po naključju srečal legendarnega harmonikarja Vilija Petriča in njegovo ženo Majdo Renko Petrič in smo lepo poklepetali. Ali ko sem pred kratkim šel na zdravniški pregled na Primorsko, sva se dobila s pevko ansambla Ottavia Brajka Nadjo Bizjak. Take priložnosti vedno izkoristim za takšna prijetna srečanja,« pripoveduje David.

Vsi prijazni

Poudari, da ima res lepe izkušnje z vsemi glasbeniki. »Vsi so zelo prijazni, odprti. Pravzaprav za vse, ki so v narodnozabavni glasbi pustili neko sled, velja, da niso vzvišeni, prej pretirano skromni.« Srečanja z oboževalci so tudi njim veliko pomenila.

Veliko fotografij glasbenikov ima David po zaslugi fotografa Staneta Jerka. Ob pisanju posvetil na plošče so se vedno potrudili in mu napisali kaj lepega, pristnega, osebnega, kar Davidu veliko pomeni.

Največ podpisov na ploščah ima od priznanega citrarja Mihe Dolžana, ki ga zelo spoštuje in občuduje. Tudi z njim je vrsto let prijateljeval in pravi, da če je Ivan Sivec o njem napisal knjigo z naslovom Fant z zlatimi prsti, on dodaja, da je bil Dolžan tudi človek z zlatim srcem.

Po njegovem gre za najbolj prezrto legendo narodnozabavne glasbe pri nas, ki ima zasluge, da so citre postale bolj priljubljen inštrument, ki se ga poučuje tudi v glasbenih šolah. »Tudi kot človek je bil izjemno prijazen in dostopen.«

Nekaj za dušo

osebni arhiv

David je ponosen tudi na podpisane plošče Marije Ahačič Pollak, Nika Zajca, Franca Miheliča, Toneta Kmetca, Stanke Kovačič, Alpskega kvinteta, Ottavia Brajka idr.

Še vedno pa je na njegovem seznamu nekaj glasbenikov oz. ansamblov, ki bi jih rad pobliže spoznal, in verjame, da bo to uresničil. Tako se bo njegova zbirka plošč z avtogrami, ki je nastala v dveh desetletjih, gotovo še večala. Zanj ima neprecenljivo vrednost. »Vse to je za mojo dušo,« pravi.

Dolgčas mu tako ne bo nikoli, če bo želel preposlušati vso glasbo, za katero se že navdušujeta tudi Davidovi hčerki: 4-letna Iza in 2-letna Ema. Partnerka Mateja sicer ni taka ljubiteljica narodnozabavne glasbe kot on, a ga podpira in razume, kar je najpomembnejše. David pa še poudari, da domače melodije niso le prijetne za uho, ampak bi morali pozorneje prisluhniti tudi besedilom, ki so zelo lepa, pristna, iskrena in iz katerih bi se lahko marsikaj dobrega naučili za življenje.