Kot radijski reporter je več let nabiral zgodbe in spoznanja po Sloveniji. Nakar je dobil deset minut radijskega časa in ustvaril svoj format. Postal ime, ki se mu zaupa, in znamka, ki se jo posluša. Nekdo, ki se mu je zdelo pomembno bodrenje narodovega duhá, magari s šibo. Imeli smo ga radi, ker ni bil žleht, ampak prej malce žalosten zaradi vsega, kar mora šeškati. Kot so to bili svoj čas Milčinski – Ježek (ja, Marko je ovenčan z njegovo nagrado), Marko Zorko ali Sašo Hribar. A bog je, zgleda, spet enkrat obupal nad tem ljudstvom in satiro. Najprej mu je vzel Saša Hribarja. Nakar je še Marko po desetletjih resnega zbadanja zbolel za tipično slovensko utvaro, da si resen šele, če si Pisatelj, in se pobral iz močvirja. Bratu, s katerim sta posnela okrog sto dokumentarcev, je vrnil filmsko obrtnico in zdaj piše knjige. Ravnokar je izšla tretja, Goveja turneja, v njej zabava bralce z dogodivščinami s turneje narodnozabavnega benda po domovini i šire. |
