Odprtje razstava slik Jerneja Forbicija, Galerija Krka

Spoštovani,

prijazno vas vabimo na odprtje razstave del slikarja Jerneja Forbicija, ki bo v četrtek, 16. aprila 2026, ob 19. uri, v Galeriji Krka Novo mesto.

S povezovanjem klasičnega krajinskega slikar­stva 19. stoletja in modernističnega slikarstva spada Jernej Forbici med umetnike, ki se
anga­žirano ukvarjajo z naravo, posledicami človeko­vega malomarnega ravnanja z njo in priho­dnostjo, ki nas morda čaka.

Vabljeni na otvoritveni večer in tudi na ogled razstavljenih del, ki bodo na voljo vse do 24. maja. 

Delovni čas Galerije Krka Novo mesto:

od ponedeljka do petka od 7. do 22. ure

Jernej FORBICI 

Galerija Krka, Novo mesto

16. april – 24. maj 2026

Lakota po zlatu

Pomembno se je zavedati, v kakšnem času živimo, ter se odzivati nanj v svojem najintimnejšem življenju in družbenem delovanju. Če se duha časa zavedamo, odgovarjamo na osnovna bivanjska vprašanja ter ga tako soustvarjamo in razvijamo. Umetniška dela vedno pripovedujejo o človeku, njegovem pogledu na svet, odnosu do narave, načinu življenja. Slikar Jernej Forbici obravnava motiv pokrajine z globoko spoštljivostjo do velikih evropskih mojstrov krajinskega slikarstva 19. stoletja, sočasno pa z vizualnimi opozorili nepopustljivo izreka ekološko kritiko sodobne družbe. Vir navdiha je Kidričevo z industrijo aluminija. Slikarjevo sporočilo, vtkano v romantične pokrajine, je nazorno in radikalno. Na novih slikah je izostril svojo okoljsko poetiko. Njegove neolepšane podobe na velikih platnih so tragično sporočilo nam o nas samih. To je nedvoumna kvintesénca njegovega dosedanjega ustvarjanja, vendar pa ne tudi zaključek: v monokromnih pokrajinah iz cikla Prekleta lakota za zlatom se rojevajo nova sporočila o tem, da je človek odgovoren za dramo vsakdanjega življenja na Zemlji. S povezovanjem klasičnega krajinskega slikarstva 19. stoletja in modernističnega slikarstva spada Jernej Forbici med umetnike, ki se angažirano ukvarjajo z naravo, posledicami človekovega malomarnega ravnanja z njo in črno prihodnostjo, ki nas morda čaka. V tem kontekstu je njegov senzibilni opus del umetnosti, ki je postala novo orožje sveta, umetniki pa novi borci za lepšo prihodnost. Ekologija v slikarstvu deluje kot močno orodje za ozaveščanje o okoljski krizi, onesnaževanju in trajnostnosti, saj umetniki z vizualno podobo opozarjajo na grožnje naravi.

Človek se je od nekdaj zatekal v naravo, kar ni presenetljivo, saj je z njo najtesneje povezan. V naravi se sprošča, prinaša mu duševno ravnovesje in daje zatočišče. Zdi se, da to za človeštvo ostaja stalnica, le dojemanje narave se z razvojem družbe spreminja. Dela sodobnih umetnikov izražajo trenutno stanje v družbi, tudi v povezavi z varstvom okolja. V zahodnem svetu sta bila motiva za varovanje narave sprva predvsem njena lepota ali redkost. Varstvo okolja se je začelo institucionalizirati šele s pojavom okoljskih problemov. Potrošniška industrijska družba je začela vse bolj negativno vplivati na okolje, kar je sprožilo prizadevanje za varstvo narave. Jernej Forbici raziskuje odnos med naravo in človekovim poseganjem vanjo, zlasti v kontekstu industrijskega onesnaževanja. Otroštvo je preživel v Strnišču pri Kidričevem, in prav od tam pa izhaja njegovo slikarsko sporočilo, saj je bila pokrajina zaradi glinice in aluminija takrat že ogrožena. Njegov dom, ujet med tovarno aluminija in odlagališči nevarnih odpadkov, je bil zaradi onesnaženega pepela in rdečkastega prahu, ki ga je na fasadah hiš odlagal veter, barve boksita, iz pip pa je tekla rdeča voda. Rdeče blato, pomešano z žlindro, lugi in drugimi strupi, je prekrivalo tudi prostrane ravnice Dravskega polja. Najtrajnejši spomini so tisti, ki so povezani z lastnim izkustvom, predvsem pa s čustvi, ki so prav tako izjemnega pomena pri aktivaciji umetnikove notranje motivacije in njegove angažiranosti. Zaradi človekovega nasilja nad naravo, ki mu je bil Forbici priča že v najbolj ranem obdobju življenja, je že pred desetletji postal zagovornik sobivanja in sožitja z njo, kar kaže njegova angažirana umetnost. Danes ga kot umetnika, ki jasno kliče k ohranitvi narave, prizadeva tudi uničevanje drugod po Evropi, tako da izvirni kraj navdiha za ekološko razmišljanje pri ustvarjanju zanj ni več samo domače okolje.

Všeč so mu prostrane krajine, pri čemer ga izpolnjuje občutek mogočnosti narave. Da smo v primerjavi z naravo ljudje tako zelo majhni, želi povedati tudi s svojimi slikami, največkrat izredno velikega formata. Že med študijem ga je očaralo krajinsko slikarstvo 19. stoletja z romantično podobo, ki je poudarjala čustveno doživljanje narave, njeno veličastnost in divjino ter človekovo majhnost. Dela so prikazovala romantične prizore, dramatične ruševine in neukročeno naravo, kar je odražalo notranje stanje, nostalgijo in pobeg od industrializacije. Umetnik ni bil več posnemovalec klasične umetnosti, v nasprotju z negativnim dojemanjem lastnega časa z industrijo, racionalizmom in materializmom se je preteklost v podobah slikarjev idealizirala. Romantik, nezadovoljen z družbo, je bežal od tukaj in zdaj v druge kulture, preteklost, pravljice, naravo. Melanholično se je želel vrniti v preteklost z idejo, da je bilo takrat življenje še čisto in pristno. Umetnost je postala osebni izraz individualnih čustev, intuicije in domišljije, kar je pripeljalo do izjemnih umetniških del s poetičnim vzdušjem, obarvanim s sentimentalnostjo. Romantika v slikarstvu poudarja vzvišeno, eksotično in mistično ter raziskuje odnos med človekom in naravo, ki pa se na Forbicijevih slikah kaže boleče drugače. Na njegovih velikih platnih so ostanki dneva, ki se preveša v noč, je lesket kapljic na travniških rožah, so pajčevine žarkov, ki se raztezajo po nebu, mogočne krošnje dreves, ki občudujejo zelene odseve v gladini jezera, potoki, polja in zagonetne daljave, ožarjene z zamirajočo svetlobo. V te očarljive prizore se tihotapijo simboli okoljske krize, ki prinašajo drugačno sporočilo. Nazorno naslikana pokrajina, ki je na zgornjih delih njegovih slik predstavljena kot idealna, se meša s sanjami, fantazmami, mistiko, kar gledalca vleče v svet, ki je hkrati blizu in daleč. Prvi pogled na slike je prijazen, gledalcu naklonjen, da je ta malodane očaran nad romantično pokrajino, ki se vsa sijoča ponuja z zgornjega dela podobe. S pogledom od daleč gledalec tudi (še) ne zazna docela slikarjevega vizualnega jezika. Sledi mu z občudujočo lahkotnostjo, ki ga potegne v neko na novo odkrito pokrajino, nato pa se znotraj podobe (v sečišču spodnjega dela) zgodi nekaj popolnoma nepredvidljivega: slikarjev konceptualni poseg, ki na različne načine vnaša v podobe kaos in nered, prinaša povsem novo izhodišče za razumevanje podobe. Pred sliko, ki se je sprva romantično vzpostavila v njegovem umu, ostane presenečen, saj se v njem – ob vsej mistični lepoti pokrajine – nehote pojavi srhljiv občutek nelagodja.

Forbicijev način slikanja je močno zaznamoval študij v Benetkah. Platna, ki temeljijo na tradiciji italijanskega krajinarstva, nadgrajuje s sodobno vizualno intenzivnostjo in plastenjem barv. Pokrajine, ki se raztezajo od vrha do dna, so večinoma horizontalne kot prostrana polja, ki jih na njegovih velikih slikah ogroža človek. Pogosto uporablja rdečkasto barvo, ki simbolizira boksit in druge škodljive snovi, značilne za onesnaženo okolje. S starodavno tehniko zlatih lističev, tradicionalnimi slikarskimi metodami, močnimi akrilnimi barvami, odpadnimi olji in nafto ter poigravanjem s prosojnostjo in materijo izstopa v sodobni umetnosti kot umetnik, ki je sposoben najti lepoto v kaosu. Na spodnjih delih slik se osredotoča na drobne vsakdanje detajle, vogale, razpoke in obrise predmetov, s kontrastom svetlobe in sence pa razkriva nejasne strukture prostora. Vsak element postane nosilec pomena in čustvene teže, prostor na njegovih platnih pa se spremeni v občutljivo polje razmerij, kjer se subtilna napetost med vidnim in prezrtim razkriva kot posebna izrazna moč. Njegova samosvoja tehnična izpeljanka pri oblikovanju likovnih objektov je prenos slikarskega postopka in zlatotiska na kamen. Čeprav je primarno slikar, svoje delo dopolnjuje s fotografijo, videom in instalacijami (npr. serija Herbarium), s katerimi dokumentira naravo, ki izginja. Umetniški izziv išče tudi v prostorskih postavitvah, njegovo delo pa je bilo leta 2015 opaženo tudi v modnem svetu, ko je francoska znamka Aventures des Toiles uporabila njegove motive za kolekcijo oblačil. Z družino živi v Vicenzi, od koder prihaja njegova žena, slikarka Marika Vicari. Tam ima tudi matični atelje. Galeristi ga zastopajo v Vareseju, Utrechtu, New Yorku, Benetkah in Piacenzi. V Sloveniji – dom ima v Strnišču pri Kidričevem – je direktor in umetniški vodja mednarodnega festivala Art Stays na Ptuju.

Epilog. Jernej Forbici nenehno opazuje in beleži spremembe v naravnem okolju. Znan je po velikih platnih, ki gledalca posrkajo v prostor, poln napetosti med naravno lepoto in človekovo krutostjo. Motivno se na njegovih slikah pojavljajo izsušena polja, brazde, ki delujejo kot rane v zemlji, in nebo, ki namesto spokoja prinaša občutek pritajene nevarnosti. Epopeja njegovih pokrajin, ki na prvi pogled delujejo idilično, ob podrobnejšem pogledu razkriva sledi uničenja, odpadkov in strupenih snovi. Magična tišina megličaste neprosojnosti, ki veje iz njegovih velikih pokrajin, gledalca vabi, da se ustavi, opazuje in premisli.

Tatjana Pregl Kobe