Ko te naš največji »šovman» povabi, da greš z njim v Novo mesto pogledat njegovo novo stvaritev Predstava za vsako priložnost, seveda ne odkloniš. Dobimo se na parkirišču pred neko ljubljansko trgovino. Ko pridem tja, me Lado Bizovičar z ekipo že čaka v črnem kombiju z zatemnjenimi stekli. »Spredaj je šofer Robi, 'tour menedžer' večine mojih predstav, s katerim sem preživel več kilometrov v avtu kot s komerkoli drugim na svetu, poleg njega sedi Gašper Konec, moj dolgoletni sodelavec in prijatelj, zraven mene je Matic, nov član te odprave, ki skrbi za tehnični vidik predstave, levo od mene pa je Jure Karas, ki je ... Jure Karas,« Lado uvodno predstavi ekipo.

S fotografom Markom Vavpotičem se usedeva na srednja sedeža in pot se začne.

PREDSTAVA ZA VSAKO PRILOŽNOST: Slovenski odri so bogatejši za  novo glasbeno komedijo Jureta Karasa, Gašperja Konca in Lada Bizovičarja, druščine, ki je ustvarila uspešnico Slovenska muska od A do Ž. Nekdo v občinstvu ima rojstni dan. Ker se Lado ne more upreti priložnosti, da bi proslavil tako pomemben dogodek, in ker zelo rad govori, nam bo v svojem novem projektu Predstava za vsako priložnost povedal vse, kar ve, pa tudi vse, česar ne ve, o veselju, sreči, ljubljanskih ženinih, modernih otroških imenih, »fankliščinah«, seksu po 30. letu in nasilnih cvetličarjih. Ob živi glasbeni spremljavi bo poskušal odgovoriti na težka vprašanja, kot so: Kaj je najslabše darilo na svetu? Kaj imajo čaplje z vzgojo otrok? Koliko kitic ima pesem Kol'kor kapljic?

Ta sicer sprva ni videti preveč obetavno, saj je na avtocesti precej pločevine, ki pa se pri Grosupljem le zmanjša. Jure in Lado zadaj v besedilo vnašata zadnje popravke, zato se osredotočim na Robija in Gašperja. Koliko skupnih kilometrov so naredili, ne znata oceniti, se pa oba še kako dobro spominjata najdaljše poti. »Enkrat smo se s Koroške vozili štiri ure, ker je zapadlo toliko snega. Pa nekdo z džipom je ostal ob cesti v jarku in smo mu potem pomagali: kopali smo sneg in ga vlekli ven,« pove Gašper. Sicer pa si čas na cesti fantje krajšajo s pogovori. O vsem. »Ceste so kar dolgočasne. S soustvarjalci predstave 5moških.com smo celo gledali filme, tu pa 'bluzimo' ... Pogovarjamo se o ljubezni in bolezni. Mislim, da ni teme, ki se je ne bi lotili, celo kvantne fizike smo se že … Predstavljaj si tisoče kilometrov na cesti ... Edina stvar, ki je še nismo počeli v tem kombiju, je, da bi živeli notri, kot to počnejo na velikih ameriških turnejah. Si predstavljaš, Gašper, da bi vsak svoj pograd zagrnila ...« »Noč, Koki, noč, Ladko,« v pogovor vskoči Bizovičar.

Nobena njihova pot pa ne mine brez obiska bencinske črpalke. »Postanek je stalnica, vedno komu kaj manjka ali pa ima kdo česa preveč,« izvem, medtem ko Lado iz hladilnika jemlje vodo in šestorček piva. Sledi še potešitev potrebe po nikotinu, nato pa se pot nadaljuje.

Pivo je res samo za žejo. »Nikoli ne pretiravamo s pijačo. Vseeno nas čakata dve predstavi. Nočemo izpasti lene svinje, ki smo ga žurali v kombiju in 'se ga ubili'. Pri glasbenikih je drugače. Ne bom rekel, da je to težje, ampak po dveh predstavah si kar utrujen, vedno pa lokalna ekipa organizira kaj na koncu, zato je prav, da še malo posediš in kakšno spiješ z njo,« pripoveduje Lado. Bizovičar sicer svoje sodelavce in sopotnike zelo skrbno izbira. »A ni najlepše delati z ljudmi, s katerimi rad delaš? Najbrž bi lahko delal tudi s kom, ki ga nimam rad kot človeka, ne bi pa bil z njim v kombiju in se družil z njim, hodil na pivo in podobno. Družba v kombiju je zelo pomembna. To, kako se imamo v kombiju, se namreč preslika na oder. Če se imamo v kombiju dobro, se imamo potem dobro tudi v dvorani, če se v kombiju nimamo dobro, pa se imamo na odru še boljše (smeh), ker je potem edina rešitev za tisti dan to, da se imamo z občinstvom dobro, sicer je šel dan v nič. A mi se imamo vedno odlično, smejimo se kot zmešani, kdaj pa tudi spimo. Smo zelo različni ljudje, ki pa imamo eno skupno 'špuro',« razlaga Lado, Gašper pa doda: »Si pa pozabil povedati, da ti, recimo, Jure Godler (njegova zamenjava, op. a.) po predstavi v kombiju ne masira podplatov. To, kar jaz počnem ves čas!« Lado: »To je res. On mi masira podplate.« Jure: »Zato pa ima tako lepe podplate.« Lado: »Gašper ima posebno tehniko, ker zelo navlaži podplate …« Jure: »... s slino.« Lado: »Pa dobro, no, a lahko nehata (smeh) ...« Med krohotom prispemo na cilj.

Vstopimo skozi zadnja vrata. Sledi tonska vaja in preverjanje luči, za kar skrbita mojstra Gašper in Klemen. Izvemo, da je Lado zelo zahteven, a da je tako prav, saj si tudi sama želita, da stvar poteka tehnično brezhibno.

»Če je Lado zadovoljen, zna pohvaliti, če ni, pa tudi da jasno vedeti. Meni je prav, da je iskren in direkten,« pove Klemen, Gašper pa mu pritrdi. Mojstra sta bila sicer na prizorišču že pet ur in pol pred začetkom predstave. »Smo na začetku predstave, ko se stvari še prilagajajo, pokažejo pa se ob samem poteku predstave. Večkrat pripravimo, hitrejši smo. Ko bomo utečeni, si predstavljam, da bomo za postavitev te predstave potrebovali štiri ure. Predstava res zahteva zelo natančne avdio in spremembe luči. Pospravljamo pa uro in pol do dve. Vedno zahtevamo določeno opremo; če je nimajo, pripeljemo svojo, da si zagotovimo najboljše pogoje za delo, da lahko res vse izvedemo tako, kot je treba,« pove Gašper.

»Sicer pa je nemogoče delati predstavo takšnih razsežnosti, kot je ta – ki je mogoče videti majhna, v bistvu pa je ogromna –, če nimaš 'hrbtenice', ki jo tvorijo takšni mojstri, kot sta Gašper in Klemen. Fizično se ne da izvesti takšne predstave, če nimaš tako dobrega tehničnega kadra,« delo mojstrov pohvali Lado, ki je medtem z Juretom in Kokijem že odšel v zaodrje, da si nadane kostum in mikrofon ter z Juretom še »izpili« stvari.

14 minut do začetka predstave pa šok: nekje na poti se je izgubila harmonika, ki je ključni del predstave. Možgani začnejo mleti in utrne se ideja: »Pokličimo Nejca Gazvodo. Glede na to, da je domačin, morda ve, kje bi jo lahko dobili.« Izkaže se, da jo ima on in celo, da je doma. Nejc v vlogi »deux ex machina« s harmoniko pride ob uradni uri začetka predstave, Robi pa jo v zaodrje dostavi dve minuti pozneje. »No, takšni nepredvideni zapleti delajo vsako ponovitev predstave od tristotih zanimivo,« pravi Lado, ki čakanje prenaša veliko bolj mirno kot Gašper, ki ga najbolj skrbi, v kakšnem stanju je inštrument, pa da ni frajtonerica, čeprav zagotavlja, da bo igral tudi na to.

Ko jo dobi v roke, jo takoj preizkusi in si vidno oddahne.

Predstava se lahko začne ... in se. Po uri in pol smeha Koki in Lado prideta v zaodrje. Kako sta predstavo doživela onadva? »Bilo je, kot je bilo zmeraj. Danes smo imeli veliko 'komunikatorjev' v občinstvu, ki so me 'ven metali', ampak logično, konec koncev govorimo o njihovih najljubših temah, kaj drugega potem lahko pričakuješ ... Je pa zanimivo, da so toliko fotografirali – v gledališčih se pač ne fotografira. Ne morem pozirati in igrati ...« med smehom izjavi Lado.

»Občinstvo sicer ni nikoli zanič, zanič smo lahko samo mi na odru; samo od nas je odvisno, ali bo dobro ali ne bo. Občinstvo na splošno sicer določa več dejavnikov: dan v tednu, vreme, je v njem več mladih ali starejših, je več moških ali žensk ...« našteva Lado. Nato za še en kratek »bojni posvet« pred drugo predstavo vskoči Jure, po njem Lado naredi nekaj požirkov vode in se znova odpravi na oder.