Letos maja bo minilo 80 let od konca druge svetovne vojne, ki je zelo zaznamovala tudi našo deželo in njene prebivalce. Večji del bratomorne tragedije med in takoj po vojni je doživela prav Dolenjska z Belo krajino, zato je še kako pomembno, da so pred dnevi tudi v teh krajih, v Kulturnem centru Semič, na ogled postavili razstavo z naslovom 3450 umorjenih: Jama pod Macesnovo gorico – slovenski Katin.

O razstavi, ki bo na ogled do konca marca, sta spregovorila avtor dr. Jože Dežman ter Luka Rozman, vodja arheološke raziskave, ki sta predstavila tudi 6. poročilo vladne komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč. Predvajali so še dokumentarni film 3450 – Bratomor v jami pod Macesnovo gorico. Govori o pobitih, njihovi poti v smrt ter skrivanju in odkrivanju resnice o povojnih pobojih, ki so bili vse do osamosvojitve Slovenije bolj ali manj prikrivani.

V župnijski cerkvi sv. Štefana v Semiču je pred otvoritvijo razstave mašo za spravo daroval novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference dr. Andrej Saje, zbrane vernike je pozdravil semiški župnik Luka Zidanšek.

Kočevski rog krvav

arhiv; Luka Rozman

Od aprila do septembra 2022 so arheologi v breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu izkopali posmrtne ostanke 3450 moških, pomorjenih od 2. do 10. junija 1945. Da so lahko prišli do posmrtnih ostankov, so morali po Dežmanovih besedah izkopati okoli 3 tisoč kubičnih metrov razstreljene kamnine, saj je bil vhod v jamo po poboju miniran. Zaradi razdrobljenosti kosti povsem natančno štetje žrtev ni bilo možno. Bilo jih je vsaj 3450 in verjetno ne več kot 3500.

Med izkopom posmrtnih ostankov so našli več kot 10 tisoč predmetov. Večina teh je po zapisu avtorja razstave pripadala žrtvam, več kot 1600 pa storilcem. Pričevanja pobeglih iz jame, raziskave iz obdobij med letoma 1990 in 2017, predvsem pa med 2019 in 2022, so potrdili, da je bila jama grobišče slovenskih domobrancev, hrvaških ustašev, četnikov in drugih. Šlo je za moške različnih starosti, najmlajši je imel 14 let.

Žrtve še vedno v gajbicah v garaži kočevske Komunale

Kot ugotavljajo zgodovinarji, naj bi v Kočevskem rogu po koncu druge svetovne vojne na več grobiščih končalo do 30.000 žrtev medvojnih in povojnih zunajsodnih pobojev. Največ, med 15.000 in 20.000, v breznu pod Krenom, 3450 pa v bližnjem breznu pod Macesnovo gorico.

Žal še vedno ni dosežen dogovor o pokopu posmrtnih ostankov žrtev, jeseni 2022 izkopanih iz Jame pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, ki so odtlej »začasno« shranjeni v garaži kočevskega komunalnega podjetja. K dostojnemu pokopu so pozvali tudi številni duhovniki in slovenska Cerkev kot najbolj primeren prostor za tak pokop vidi pokopališče na ljubljanskih Žalah.

Sprava brez razčiščene preteklosti le mrtva črka na papirju

Na spravni maši v Semiču je novomeški škof dr. Andrej Saje poudaril, da je 80 let po bratomorni vojni nastopil čas, da presežemo različne poglede in žrtvam omogočimo dostojen pokop, svojcem pa možnost dostopa, počastitve ter molitve zanje.

»Združimo se v molitvi za spravo in za močno vero. Gospod naj nam nakloni duha miru. Prosimo Svetega Duha za pravi navdih in moč, da bi v Sloveniji prišli do soglasja glede dostojnega pokopa nasilno pobitih, med katerimi so mnogi še vedno nepokopani. Kot vsi ljudje imajo tudi žrtve revolucije pravico do imena in do groba, kar je osnovna civilizacijska norma vsake družbe in neodtujljiva človekova pravica slehernika,« je dejal in se zahvalil vsem, ki delujejo pri odkrivanju grobišč nasilno pobitih, ki si prizadevajo za dostopen pokop umorjenih in za popravo krivic, ter vztrajajo v želji, da da v naši domovini pridemo do pomiritve in soglasja o zgodovinskih dejstvih, »kar bo pomemben temelj pri nadaljevanju mirovnega procesa.«

Veliko posvetov, sprave pa ni

Novomeški škof meni, da ima razklan zgodovinski spomin na pomembno obdobje slovenske polpretekle zgodovine negativne posledice tako za našo sedanjost kot prihodnost.

»Razstava nam bo pomagala pri spoznavanju in ozaveščanju pretekle resnice, da bi tako lažje preprečevali nasilje v sedanjosti in prihodnosti. Potreba po poznavanju zgodovine je po besedah papeža Frančiška še toliko bolj nujna v času, ko se pojavlja težnja, da bi se skušali izogniti spominu ali pa bi si ustvarili spomin, prilagojen zahtevam prevladujočih ideologij,« je dejal predsednik Slovenske škofovske konference, ki ugotavlja, da je bilo na temo sprave v preteklih desetletjih tudi v Sloveniji veliko posvetov, »vendar nismo prišli niti do soglasja o preverljivih zgodovinskih dejstvih. O bratomorni drugi svetovni vojni pri nas in o zverinskem ubijanju neposredno po njej imamo namreč Slovenci dva pogleda t. i. zmagovalcev in poražencev, tako razklan zgodovinski spomin pa ima posledice za sedanjost in prihodnost.«

Škof Andrej Saje je še poudaril, da izkušnje povedo, da izjave o spravi brez razčiščene preteklosti ostanejo teorija ali mrtva črka, »če naša prizadevanja ne preidejo v molitev k Bogu s prošnjo za vzajemno odpuščánje. Dejavniki za odpuščánje prekašajo človeške razloge za spravo. Kot verujoči kristjani vemo, da je resnična sprava izključno Božje delo, ki presega vsa človeška merila in zmožnosti.«