Čebelarsko društvo Šmarjeta – Škocjan je lani praznovalo stoletnico obstoja. Pripravili so kar nekaj prireditev, na osrednji so celo razvili nov društveni prapor. Pred kratkim so izdali tudi zbornik z naslovom 100 let umnega čebelarjenja v Šmarjeti in Škocjanu.

Izšel je s pomočjo obeh občin in predvsem glavnega sponzorja, šmarješkega podjetja Plastoform. Gradivo za zbornik je zbral in uredil Šmarječan Jože Novak iz Orešja, ki se je potrudil, da 160 strani obsežna knjiga prinaša res veliko informacij o čebelarstvu, pa ne le na tem koncu Dolenjske. V zborniku je namreč predstavljena zgodovina medsebojnega sožitja človeka in čebele od praskupnosti do čebelarjenja v Vojvodini kranjski, v 18., 19. in 20. stoletju, ko so se začeli čebelarji organizirati in povezovati. Novak v zborniku predstavi tudi čebelarjenje po drugi svetovni vojni vse do danes, ko društvo ni le eno najstarejših na Dolenjskem, ampak tudi eno najmočnejših po številu čebeljih družin.

S prispevki so poleg Novaka sodelovali še Roman Košale, Anemari Kapler in Gabrijela Novak, Jože Giodani in Darja Gašperšič.

34 članov Čebelarskega društva Škocjan – Šmarjeta je resda večina manjših ljubiteljskih čebelarjev z do 40 čebeljimi družinami, ampak kar nekaj se jih lahko pohvali s po 250, 400 ali 500 panji. Kot pravi predsednik društva Roman Košale, ki je vodenje prevzel od Andreja Voglarja, se trudijo pripraviti kar čim več izobraževanj o skrbi za čebelje družine, zdravstvenem varstvu, varstvu pri delu in tudi o trženju čebeljih pridelkov, "saj se mnogi ljudje še premalo zavedajo, kako zdrav je med. Ampak takega medu kot v Sloveniji v svetu ni," je prepričan Košale, tudi sam že vrsto let zavzet čebelar.

Večina čebelarjev v društvu prihaja iz obeh krajev, saj tudi pasišče obsega šmarješko in škocjansko občino. Gre za okrog 94 kilometrov razgibanega terena, na katerem skoraj ni intenzivnega kmetijstva, kar pomeni, da lahko čebele nabirajo med res v neokrnjeni naravi. Vegetacija na tem območju je zelo raznolika, kar pomeni, da imajo čebele od spomladi do jeseni dokaj obilno pašo. Največ je cvetličnega medu, kostanjevega, lipovega, gozdnega, pa tudi hojinega in smrekovega. Za promocijo medu in ostalih čebeljih pridelkov je društvo posnelo predstavitveni video film, poslužuje pa se tudi bogato obložene stojnice ter replike starega čebelnjaka - z njima se predstavlja na turističnih prireditvah.

Več o čebelarskem zborniku v četrtkovem Dolenjskem listu.