Novomeščan Maks Starc je eden od letošnjih prejemnikov Trdinove nagrade, ki jo ob občinskem prazniku podeljuje Mestna občina Novo mesto. Upokojeni profesor geografije in dolgoletni ravnatelj je namreč svoje življenje poleg poklicu in družini posvetil še kulturi: od petja do literarnega in likovnega ustvarjanja.

Še danes, pri 83-ih letih, je zelo dejaven. Takoj po najinem jutranjem pogovoru sredi prejšnjega tedna je odhitel na eno od delavnic novomeškega RIC-a, kjer v okviru Univerze za tretje življenjsko obdobje nabira znanje v raznih krožkih in delavnicah.

Vesel je, da bo postal Trdinov nagrajenec, čeprav pravi, da tega priznanja ni pričakoval in »res nikoli nič ne počnem zato, da bi bil pomemben. Vesel sem le, če komu kaj dobrega naredim,« pove Maks Starc. Ker je človek jasne in odkrite besede, mu gre verjeti.

Vsakogar močno zaznamujeta otroštvo in mladost, Maksa Starca, ki izhaja iz ribniškega konca, iz vasi Breg pri Ribnici, pa sta morda še bolj kot marsikoga drugega. Doživel je težko vojno obdobje, polno strahu in lakote, ko so morali z družino zapustiti dom, pa odhod očeta, in tudi težka povojna študentska leta, ki jih je spet zaznamovala huda revščina.

Mama je družini pekla kruh iz ovsa in posušene smrekove skorje, ki so jo mleli v mlinčku za kavo, brez soli in kvasa. Lahko si predstavljamo, da ta kruh ni bil ravno dober, a preživeli so. «Ko smo otroci mamo prosili za kruh, pa ga ni imela, je vzela v roke kitaro in zaigrala, mi pa smo peli. In tako smo pozabili na lakoto,« pripoveduje Maks Starc, ki do mame čuti izredno spoštovanje, ljubezen in hvaležnost. »Naučila me je, da je v vsaki stvari, tudi slabi, vedno mogoče najti kaj dobrega. Vse življenje čutim, da sem malo drugačen od drugih. A uživam v malenkostih in res je vedno mogoče najti nekaj, kar te osreči,« pravi Maks, ki je ostal skromen in pošten, v življenju pa mu pomaga tudi smisel za humor.

Po osnovni šoli v Ribnici je končal gimnazijo v Kočevju, nato pa na Filozofski fakulteti v Ljubljani študij geografije. Prav v študentskih letih se mu je zgodilo nekaj lepega, najlepšega, pravi. V delovni brigadi je spoznal dekle, ki mu je ogrelo srce in Marinka iz Trbovelj je postala njegova življenjska sopotnica. Poročila sta se še v študentskih letih, imata sina Marka in vnuka Ivo in Rudija, drugo leto pa bosta praznovala že 60 let skupnega življenja!

V Trbovljah sta živela deset let in si tam ustvarila dom in družino. Leta 1972 sta se preselila v Novo mesto in zgradila svoj dom. Maks se je zaposlil na takratni poklicni kovinarski šoli, ki je zaradi velikega zanimanja dijakov kmalu prerasla v Šolski center Novo mesto. Prav zanj je zaslužen naš sogovornik, ki je postal ravnatelj centra, zadnjih deset let službovanja pa je vodil OŠ Vavta vas.

Čeprav je že dve desetletji upokojenec, spremlja naše šolstvo, a ni preveč zadovoljen, v kakšno smer gre. »Učiteljski poklic je postal ničvreden. Učitelj je le posredovalec nekih znanj, ni pa vzgojitelj. Če danes vzgoja šepa že v družini, je zdaj prepovedana še v šoli. In to mi ne gre v glavo,« razmišlja Maks Starc, ki poudari, da kot ravnatelj nikoli ni bil res ravnatelj - bolj vodja, ki se je z učitelji pogovarjal, dogovarjal, da so lahko dobro delali skupaj.

Maks vse življenje rad poje in s svojim petjem v številnih zborih - v šoli, v Trbovljah pri MPZ Zarja in MePZ Slavček, Učiteljskem pevskem zboru in Dolenjskem oktetu - je prispeval k večji kvaliteti zborovskega petja pri nas. Prejel je celo zlato Gallusovo značko. »S pevci sem doživel veliko lepega, veliko potovanj in zanimivih srečanj je povezanih z njimi,« se spominja.

Pomembno mesto pri njem zaseda literatura. Pri pisanju črpa iz svojega življenja, iz realnosti. Pesmi (nekaj jih je napisal tudi v ribniškem narečju) in kratke zgodbe je objavil v mnogih zbornikih, izdal pa je že tudi tri samostojne knjige: pesniško zbirko Odmev duše, spominsko prozo Srečanje s seboj ter ob 80-letnici avtobiografsko delo Bili so hudi, a tudi lepi časi. Zadnji dve sta prišli celo v najožji izbor za najboljšo knjigo v Sloveniji, izdano v samozaložbi. Druženje in ustvarjanje v literarni sekciji DU Novo mesto Snovanja mu veliko pomenita.

Maks Starc sodeluje na številnih literarnih večerih, mnoge tudi simpatično vodi, že dvanajst let pa ureja upokojensko društveno glasilo Sopotja. S svojimi organizacijskimi in voditeljskimi sposobnostmi je nepogrešljiv še v Likovnem društvu Mavrica Novo mesto, katerega članica je žena Marinka, ljubiteljska slikarka. Maks pa se zadnje čase preizkuša v izdelovanju dekorativnih predmetov in skulptur iz gline. Prav dobro mu že gre od rok.

Življenjskega optimizma mu res ne manjka in še vedno rad ne le zapoje, ampak tudi vzame v roke klavirsko harmoniko. Ko mi zaigra eno njegovih najljubših koroških ljudskih pesmi Pojdem u rute, rada pritegnem z njim…

Članek je bil objavljen v 9. št. Dolenjskega lista 27. februarja 2020.