arhiv DL

##IMAGE-3682521##

Konec tega tedna v Metliko na metliško črnino, pogačo in pečenko, naslednji teden na novomeški Glavni trg na cviček in kakšno klobaso ali kračo v upanju, da ne bodo glavne kulinarične zvezde čevapčiči in burgerji. Potem pa za miren zaključek vinskofestivalskega maja na razmislek o tem, kaj dobrega Sloveniji in svetu ponuja vinorodna dežela Posavje, na sevniški grad, na katerem se bo nazdravilo z modro frankinjo, s pijačo, ki jo pridelujejo vinogradniki in častijo vinopivci v vseh treh pokrajinah omenjene vinorodne dežele in je menda tu tudi avtohtona sorta, ena izmed z resveratrolom, tem razvpitim podaljševalcem življenja, najbogatejših sort na svetu.

Trije vinski festivali, kot se danes tem prireditvam uradno reče, so letos prvič združili moči. Bolj simbolno, predvsem s skupno novinarsko konferenco, a tudi to je nekaj. Vsekakor gre pri tovrstnem združevanje za več kot le povezavo treh vinu posvečenih prireditev. Gre tudi za povezovanja v regiji, ki mogoče nikoli ne bo formalna, čeprav je ne povezujejo le vinogradi in vino.

Omenjena vina so nedvomno pomembni identifikacijski simboli treh pokrajin. Čeprav o tem ni bilo najbrž še nobene resne raziskave, lahko z veliko gotovostjo trdimo, da večina Ljubljančanov ob omembi Dolenjske najprej pomisli na cviček. Gre pravzaprav za vino, ki je nastalo po spletu naključij, pri katerih imajo svoje prste vmes tudi Francozi, ki so v času Ilirskih provinc ukinili gorske bukve, strog vinogradniški in kletarski zakonik. Ljudje so takrat začeli saditi sorte, ki so dale obilnejši, a manj kakovosten pridelek, bolj malomarni vinogradniki pa so vse sorte, bele in rdeče, zgodnje in pozne, žlahtne in manj žlahtne, potrgali naenkrat in vrgli v isto kad. Izraz cviček oziroma zvizhk se v slovarjih začne pojavljati že konec 18. stoletja, čeprav takrat pri tem ni šlo za tako vino, kakršnemu danes pravimo cviček. Podobno zgodbo ima najbrž tudi metliška črnina, ki vsebuje iste rdeče sorte kot cviček, a v njej ni belih sort. Le da je ime metliška črnina novejše. Tako so to belokranjsko zvrst uradno poimenovali šele leta 1968 v Vinski kleti Metlika, kar pa ne zmanjšuje njenega identifikacijskega pomena.

Cviček, metliška črnina in modra frankinja oziroma festivali cvička, modre frankinje in Vinska vigred združujejo. Upajmo, da res. Se pa ob tem kar samo ponuja vprašanje, kaj na našem koncu domovine imamo od teh festivalov, komu so namenjeni. Če so bili sprva bolj kot ne namenjeni lokalnemu življu, ko je bila cvičkarija, kot je ljudstvo na začetku neformalno poimenovalo teden cvička, v športni dvorani Marof predvsem sejem pijančevanja in se je v naslednjih desetletjih večkrat selila po Dolenjski in celo prestopila njene uradne meje, to že zdavnaj niso več navadne veselice. Ne le da so vinogradniki in vinarji dali tem prireditvam tudi strokovno plat in so postale te prireditve z ocenjevanjem vin pomemben temelj izboljšanja kakovosti na našem območju pridelanih vin, prireditve so dobile tudi vse pomembnejši etnološki pečat in spodbujajo ohranjanje kulturne dediščine. Pa ne le z nastopi folklornih skupin in ljudskih godcev, ampak tudi z delavnicami peke belokranjske pogače ali s prikazom starih običajev in tradicionalnih vinogradniških opravil med povorko Tedna cvička, na primer.

Vse to pa ni oziroma ne bi smelo biti namenjeno samo lokalnemu življu. Prireditelji vseh treh festivalov imajo širše ambicije; na svoje prireditve želijo privabiti precej širše občinstvo. Pravilno. Letos so poskusili prirediti novinarsko konferenco v Ljubljani, pa tam niso pokazali dovolj zanimanja za nas. Še ne. Ne bi smeli vreči puške v koruzo.

Da naše prireditve zanimajo še koga drugega, so že pred desetletji pokazali kolesarji društva Rog - Franek, ki so se iz Ljubljane na Vinsko vigred prvič odpravili s kolesi leta 1983. Tudi po 600 do 700 se jih je znalo zbrati pred železniško postajo Rakovnik, njihova kolona pa se je znala raztegniti tudi na deset kilometrov. Ko so se na metliškem placu dobro podprli, odžejali in poveselili, se jih je večina v Ljubljano vrnila z vlakom. Čudovita tradicija. Zakaj je njihova zgodba tako pomembna? Zato, ker morajo o njej dobro razmisliti tudi današnji prireditelji, se iz nje kaj naučiti in z novimi idejami splesti nove zgodbe, ki bodo te prireditve odločneje postavile vsaj na slovenski prireditveni zemljevid. Pa še predlog: tudi sosede Hrvate bi lahko kaj vključili.

Iz aktualne tiskane številke Dolenjskega lista