Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Arhiv Dolenjskega lista

Potem ko je bil tako v Sloveniji kot v nekaterih drugih državah že iztrebljen, se je k nam vrnil leta 1998 in začel poseljevati porečja Krke, Kolpe, Save, Sotle, Drave in Mure. Bober danes spet postaja ena ključnih vrst vodnih ekosistemov, saj s svojo aktivnostjo, še zlasti podiranjem dreves, gradnjo brlogov in jezov, spreminja značaj rek, potokov in obrežnih zemljišč.

A njegove aktivnosti motijo nekatere lastnike obrežnih zemljišč. Slabo so prejete tudi zaradi nepoučenosti o možnih načinih sobivanja kot tudi zaradi nerazumevanja pomena obrežnega vegetacijskega pasu, poudarjajo v Zavodu RS za varstvo narave. Zato so včeraj ob svetovnem dnevu bobrov pripravili več dogodkov po Sloveniji, da bi ljudi še bolj ozavestili o pomeni bobra v naravi.

 Eden takšnih je potekal tudi v bližini Podhoste, kjer so pripravili strokovni sprehod po bobrovih poteh ob sotočju Radeščice in reke Krke. Po besedah Andreja Hudoklina z novomeške enote zavoda za varstvo narave je to edina bobrova pot v Sloveniji. »Mislim, da je na tem odseku reke Krke eden najbolj optimalnih habitatov bobra. Tukaj so štiri bobrove družine, tako da so sledi bobra zelo močno prisotne, kar lahko tudi vidimo,« je povedal Hudoklin.

Lovili zaradi kožuha in bobrovine

Slovenija se je leta 2015 prvič pridružila državam, ki 7. aprila zaznamujejo mednarodni dan bobra, ki je v 19. stoletju v večjem delu Evrope povsem izumrl. »Izginil je, ker je bilo to izredno zanimiva tržna vrsta, pa ne zaradi mesa, temveč predvsem zaradi kožuha, kajti med sesalci ni takšnega, ki bi imel tako gostega. Na trebuhu ima okoli 23.000 dlak na kvadratni centimeter, na hrbtu pa okoli 12.000,« je povedal Hudoklin in dodal, da so ga mnogi lovili tudi zaradi tako imenovane bobrovine. »Gre za izloček iz bobrovih žlez, ki vsebuje visoke količine acetilsalicilne kisline, ki je osnova za izdelavo aspirina. Deluje torej proti vnetjem in bolečinam. To je bila pomembna substanca, ki se je v naravi pridobivala,« razloži Hudoklin.

Ekološki inženir

Bolj osveščene države, predvsem Skandinavske, so ga začele nazaj naseljevati že pred drugo svetovno vojno, po njej pa tudi nekatere države Srednje Evrope, saj so ugotovili, da je bober žival, ki je v naravi zelo aktivna. »Pokazalo se je, da je bober v vseh teh vodnih sistemih izredno konstruktivna žival. Gre za ekološkega inženirja, kot mu radi rečejo, ki ima občutek, kako vodotok urejati po naravni poti. Še posebno je pomemben, ker imamo v današnjem obdobju precej mačehovski odnos do obrežnega prostora,« poudarja Hudoklin. Padla vegetacija povečuje habitatsko pestrost obrežij, kar blagodejno vpliva na številne rastlinske in živalske vrste.

V Slovenijo se je začel vračati zahvaljujoč naselitvam na Hrvaškem, v Posavini in Podravini. Leta 1998 se je pojavil na sotočju Krke in Radulje, skozi leta pa je počasi prodiral navzgor po Savi in Dravi. Klemen Juršič, Klavdija Zupančič, Janko Šet in Katja Mazinjanin so pred dvema letoma v okviru individualne naloge pri predmetu Ekologija živali na Biotehniški fakulteti pregledali celoten tok reke Krke s pritoki in našteli 56 bobrišč. Pred časom je prišlo do prave ekspanzije bobrov, a kot pravi Hudoklin, se bo ta prej ali slej končala, ko bodo teritoriji porazdeljeni, in bo najbrž prišlo do samoregulacije števila populacije.

Bobrišče prava mojstrovina

Bober je izključno rastlinojed. Hrani se večinoma z zelišči in vodnimi rastlinami ter lubjem, poganjki in listjem dreves in grmov. Predvsem jeseni in pozimi podira obrežno vegetacijo, pri čemer se najraje lotijo rastlin z mehkim lesom, kot so vrbe, topoli ali trepetlike, pa tudi iglavcev ali debelejših hrastov in sadnega drevja.

Drevja bober ne podira le zaradi hrane, ampak si s tem brusi zobe, ki mu rastejo vse življenje, drevje pa potrebuje tudi za gradnjo bobrišča, kakor pravimo osrednji zgradbi družine bobrov. Kot pravi Hudoklin, gre za pravo mojstrovino iz vej in blata, ki je lahko visoka tudi več kot dva in dolga več kot sedem metrov. Eno največjih so opazili pod Stavčo vasjo. V zgornjem delu bobrišča, nad gladino poplavne vode, je suha kamra, kjer samica koti mladiče. »Ima nek prirojen nagon, da je neprestano aktiven. V gozdnem prostoru je z njim primerljiva samo divja svinja.«

Preveč približali  obrežjem

Na marljivega drvarja, ki lahko v dolžino zraste tudi do enega metra in doseže težo do 35 kg, so nekateri gledajo kot na sovražnika. Čeprav je zavarovana živalska vrsta, kar pomeni, da je lov nanj prepovedan, smo v zadnjih letih smo že poročali o požiganju bobrišč in nastavljanju strupa na obrežja. Klemen Juršič nam je dejal, da je pred dnevi v okolici Zaloga opazil, da je nekdo po strugi Temenice napeljal električnega pastirja, ki bobrom onemogoča normalno plavanje.

Hudoklin še dodaja, da nam bober sporoča, da se je človek v zadnjih desetletjih preveč približal reki in da se moramo do rečnih obrežij obnašati drugače, saj smo reke, predvsem v urbanem svetu, preveč »stisnili« s travniki, njivami, urbanizacijo. Obrežja moramo, kjer se le da, razširiti, dati naravi in rekam več prostora ter jim pustiti dihati.