Verjetno poznate svoje meje. To so tiste abstraktne označbe, ki določajo kje in kdaj imamo »dosti«. Ta določba je predvsem subjektivna kategorija, vsakdo bi si jo moral določiti sam. Do kje lahko zdrži, preden mu dvigne »pokrovko«. Večkrat, ko stanje doseže vrelišče, bolj ohlapna je pokrovka in v končni fazi, ko požiramo na kupe gnojnih besed in dejanj, nam jo lahko »zabriše« v zrak tako močno, da se težko spet sestavimo. Zato je dobro poznati, kje so naše meje, kje so te točke sprejemljivosti in prav je, da zanje vedo tudi tisti, s katerimi hodimo skozi življenje.

Eno najmočnejših društev, ki bi jih na našem rajskem koščku zemlje lahko ustanovili, bi lahko bilo društvo Brez meja. To bi bil izraz pravega slovenskega športnega duha.

Mi zmoremo vse, pet služb, družino, ljubico, čist avto, deset ur športa tedensko, pet varčevalnih računov in minutno spremljanje cen delnic na svetovnih borzah.

Mi zmoremo vse. Službo za nujo, da se lažje posvečamo petkratnem triatlonu, rekordnim osvojitvam nemogočih ciljev, vpisov v knjige rekordov, da desetkrat objadramo svet v desetih dneh.

Mi zmoremo vse. Pri petdesetih oblečemo oblačila za najstnice, pretečemo maraton, smo brez gubic in z idealno postavo, imamo uspešne otroke, uživamo le bio izdelke, poznamo idealno razmerje med zaužitim in porabljenim. Vse kaže, da sploh ne bomo umrle.

Mi zmoremo vse. Da nas doma pretepajo, da se psihično izživljajo nad nami, da nas ne spoštujejo, smo braniki otrokom pred nasiljem drugih, smo žrtve brez meja in naše življenje je posvečeno tem, da brezmejno »potrpimo« za dobro drugih in »nečesa«. Razumemo, da smo slabe in nevredne in ne vidimo, kolikokrat nas izdajo in ponižajo. Brezmejno nesrečne smo v tem, a kaj ko brezmejno upamo v spremembe, ki naj bi padle z neba, če bomo le brezmejno potrpežljive. Če ne prej, v odrešenju.

Na drugi strani bi bil klub tistih, ki ne zmorejo ničesar. Nekateri bi bili člani obeh društev.

Ne vem, kakšne so vaše meje, a nihče, prav nihče si ne zasluži klofute in nihče nima opravičila zanjo. »Dost mam« ni le reklamna faza, ta besedna zveza je nekakšen zvesti življenjski sopotnik, ko se izgubi, smo izgubljeni tudi mi, iščemo ga, iščemo, in ko ga najdemo, nastopi kot nekakšno življenjsko razodetje. »Dost mam!« Nekaj moram narediti, tako ne gre več. Potem grem naprej z zvestim spremljevalcem, z različno dolgimi in odločnimi koraki, pa vendar…  Spoznal sem svoje meje in nisem sam, ne potrebujem vsemogočnosti in brezmejnosti. Potrebujem občutek, da sem, celovit in relativno zadovoljen, da znam vztrajati v tem in kdaj tudi spustiti.

Ja, si mislim, »dost mate«. In pritisnem piko.